Ste roman Jezero poznali že pred snemanjem serije?
Knjigo sem prebrala takoj po izidu, kriminalke imam namreč zelo rada, mi je bila zelo všeč in sem bila zelo vesela, ko so me poklicali. Zelo sem si želela biti del projekta, bi bila kar žalostna, če ne bi sodelovala. Nisem pa še prebrala Leninovega parka niti Doline rož, verjetno ju tudi v bližnji prihodnosti še ne bom. (smeh) Sprašujem pa tiste, ki so ju prebrali, ali sva s Tarasom še poročena, sem sploh še živa itd. Se nadejam, da sem …
Ste morali na avdicijo?
Ne čisto, mislim, da so se za vlogo Alenke odločali na podlagi glavnega igralca, tako da sem imela nekakšno avdicijo v paru, da so videli, kako s Sebastianom delujeva kot mož in žena.
Pa saj sta že večkrat igrala moža in ženo, tako v gledališču kot pred kamero (na primer Gajin svet).
Seveda, večkrat! (smeh)
Serijo spremljate?
Ja, jo pogledam z zamikom. Seveda ne morem biti čisto objektivna gledalka, zraven se mi vzporedno ves čas vrtijo spomini s snemanja. Sem pa navdušena. Nad fotografijo, zdi se mi dobro odigrano, dobro teče… Meni je všeč.
Si želite nadaljevanja?
Zelo!
Ste kar priljubljena filmska igralka, ves čas se pojavljate pred kamero.
Imam kar srečo - ali kako naj temu rečem -, da dobim priložnosti. In sem tega vesela, upam, da se bo tako nadaljevalo. Rada imam film in kamero, ker je občutljiva za detajle, finese, igra je manj ekspresivna zaradi njene bližine. To mi je všeč. Ne morem reči, da mi je film ljubši od gledališča, ampak ker ga je manj, so mi vloge pred kamero v velik užitek. Bi si jih želela še.
So priprave na film ali predstavo drugačne?
Seveda so priprave pri obojem, tudi pri filmu imamo vaje, ponavadi brez kamere. Beremo tekst, spoznavamo vlogo, se pogovarjamo o odnosih. Kot v teatru. Pri filmu se doma na drugačen način pripraviš: razdelaš vlogo, pogledaš, kaj se snema določen dan, kje smo v scenariju, ker pač snemanje ne poteka kronološko. Prejšnja scena je bila lahko posneta že pred enim mesecem ali pa sploh še ne. Pri Korporaciji sem na primer najprej posnela zadnjo sceno smrti; te sem se zaradi tega kar bala, se spomnim. Skozi celotno snemanje ti zato v glavi ostanejo prizori, ki si jih že odigral, da se lahko potem vračaš v te scene in razmišljaš, kako vlogo odigrati naprej (ali nazaj).
Ste perfekcionistka?
Sem, ja! Na snemanja in vaje v gledališču se rada dobro pripravim. In si seveda želim »nalogo najboljše opraviti«.
Imate snemanje radi tudi zato, ker lahko stvari ponovite, če niso šle dobro?
Ne, je pa to fino, ker lahko stvar popraviš in izboljšaš. Čeprav ima tudi improvizacija v gledališču svoj čar. Seveda bi sceno na snemanju ponovili, če bi želela, če ne bi bila zadovoljna, ampak se v glavnem zanesem na režiserja, med snemanjem se ne gledam na ekranu, zaupam režiserju, če je zadovoljen s posnetim.
Ste kdaj razmišljali, da bi tudi sami režirali?
Nikoli! No, bi si želela, a mislim, da nisem talentirana za to. (smeh)
Kako naporno je bilo snemanje Jezera? Vaši kolegi govorijo o dolgotrajnem stanju na mrazu, vi toliko zunanjih prizorov sicer nimate.
Ne, jaz sem večinoma v hiši in bolnici. Jaz nisem zmrzovala, meni je bilo luštno. Tudi sama vloga mi ni bila prav naporna, saj se mi Alenka ni zdela taka neznanka: mama, žena, zdravnica, ki razume svojega malo namrgodenega moža, razumevajoča in skrbna. Morda (še) nimam izkušenj z najstniško hčerko in morda tudi moj partner ni tak kot Taras (smeh), sicer pa Alenka nima nobenih takih lastnosti, ki bi mi bile popolnoma tuje.
Kakšne vloge pa se vam zdijo naporne?
Takšne, ki mi niso blizu, ki so čisto drugačne kot jaz, v katerih se ne vidim, jih težko razumem, take, kjer moram močno brskati. Takšne se mi zdijo težke, so mi pa tudi najbolj zanimive in v izziv.
Radi brskate po sebi?
Zelo rada, zato sem tudi šla študirat igro. Rada brskam po sebi in drugih. Rada opazujem, sem radovedna, zanimajo me odnosi, rada gledam psihološke filme in berem psihološke romane. Nameravala sem študirati psihologijo. Začela sem s študijem stomatologije, a sem ga tudi zelo hitro pustila, potem pa sem mislila na psihologijo, a so me »nahecali«, naj grem poskusit na sprejemne izpite na AGRFT.
Kdo vas je prepričal?
Prijatelji.
Potem so že videli igralskega duha v vas. Ste radi nastopali?
Ja, ves čas sem hodila na dramske krožke, a morda nisem imela poguma, da bi šla sama od sebe poskusit na AGRFT. Potem so me prepričevali prijatelji in sem šla, predvsem zato, da mi ne bi bilo kdaj žal.
In vam ni?
Ne!
Igralci se razgaljate pred ljudmi. Je to težko?
Ja, na odru se razgaljamo vedno znova. Bolj ali manj. V vsaki vlogi. Vsaka vloga nosi tudi del mene. Je Jana in ni. Tudi Alenka in Kaja nista jaz in obenem nekje sta …V življenju se »razgaljam« v krogu prijateljev, družine in s soigralci, seveda.
Ste pa igralci tudi malo ekshibicionisti, kajne?
Na neki način smo. Na odru in pred kamero sem. Nimam pa se potrebe kazati v medijih, na družabnih dogodkih. To mi nič ne pomeni.
Gledalci imajo radi slovenske serije, to dokazujejo tudi gledanosti dnevnih »žajfnic«, kot je bila Reka ljubezni. Kakšno pa je vaše mnenje o tej zvrsti?
Gledalci imajo radi domače serije. Tudi »žajfnice«. Vsak naj gleda, kar mu ustreza. Jaz jih ne gledam. Igralci jih snemamo iz različnih razlogov: nekaterim je zvrst všeč, blizu, nekdo potrebuje dodaten zaslužek, nekdo izkušnje itd. Sama za zdaj še nisem snemala takšnih serij.
Pa bi vas zanimalo?
Morda bi poskusila. Do zdaj niti nisem imela toliko časa, da bi lahko.
Zakaj ste igralka, kaj vam ta poklic prinaša?
Ne vem, fino in lepo se mi je vedno znova srečevati z liki, jih spoznavati in oživljati, jih iskati, brskati po sebi, delati v ekipi, raziskovati, deliti mnenja, se intenzivno družiti. V tem uživam. Rada stojim na odru in živim druga življenja. To je lep poklic.
Mora biti gledališče angažirano?
Ni nujno. Naj nas nagovarja na različne načine. Ljudje smo različni. Ne želijo vsi ogledala, angažiranega gledališča, nekdo želi le sprostitev in zabavo. In to je v redu. Nekdo ima rad resničnostne šove, drug žajfnice, tretji dokumentarne oddaje …
Ampak vi prisegate na …
MGL! (smeh)
… na bolj angažirano gledališče?
Rada imam predstave, ki te ne zapustijo takoj, ko zapreš vrata gledališča. Predstave, ki se te dotaknejo na kakršenkoli način. Všeč so mi tudi zabavne predstave, z dobrim humorjem. Čeprav moram priznati, da premalo hodim v gledališče. Ko delam, sem veliko večerov zasedena, zato potem obiščem le predstave, ki mi jih priporočajo ljudje, na mnenje katerih nekaj dam.
V kakšnih predstavah pa najraje igrate?
Saj si ne izbiramo sami vlog. Uživam, ko se mi zdi, da je predstava dobra, ko smo nekaj povedali in ko publika to sliši. Uživam, ko je lepa ekipa, ko je bil dober proces dela, ko čutim stik z gledalci. Se pa trudim v vsaki predstavi najti nekaj, da čim bolj uživam, sicer je lahko naporno. Žanrsko nimam preferenc, rada pa imam vloge, ki so večdimenzionalne, kompleksne in imajo neki razvoj.
Je igralstvo talent ali se ga da naučiti?
Talent in obvladanje »obrti« in vedno znova delo. Talent v smislu karizme, prezence … Akademija obstaja z razlogom, nauči te obrti, dela na sebi, v ekipi itd., delaš in učiš pa se z vsako predstavo, do konca.
Pravijo, da igralska akademija študente najprej zlomi, da se lahko potem formirajo kot igralci. Je vas zlomila?
Ne, vem pa, na kaj mislite. Nekako te želijo »očistiti« vsega priučenega, navešenega, navlečenega; da ugotoviš, kdo si brez mask, obrambnih mehanizmov, umetnih trepalnic … - vsega tistega, za čimer se »skrivaš«. Da ozavestiš svoje strahove, odpreš svoje rane. To koga tudi zlomi, saj ni vedno prijetno. Z razgaljanjem se igralci na akademiji prvič srečamo in to je včasih boleče. Zato so pomembni dobri profesorji, ki pazijo nate.
Nekatere igralke pravijo, da ko so postale mame, so tudi igro začele doživljati drugače. Se je tudi vam to zgodilo?
Ne, nisem opazila.
Ste mama petletnega sina in petmesečnih dvojčkov, fantka in punčke. Je naporno?
Včasih seveda je, je pa tudi super. Predvsem je pestro, ves čas se nekaj dogaja. Fantek in punčka naenkrat - kako romantično, je nekdo rekel. (smeh)
Ste si vedno želeli tri otroke?
Najprej sem bila zelo pametna, da jih bom imela cel kup, potem pa sem se ustalila pri želji po dveh - pa je prišlo presenečenje! (smeh) Pač se vržeš v to in je. Kaj pa naj? (smeh)
