Zdi se, da moški še v večji meri kot ženske nasilje v družini dojemajo kot zasebno zadevo in ne kot kaznivo dejanje. Zaradi različnih družbenih pričakovanj o tipičnem vedenju moških in žensk jih občutki krivde in sramu močno ovirajo pri poročanju o nasilju v družini.
Raziskave kažejo, da strokovni delavci na področju nasilja v družini moškim žrtvam pogosto ne verjamejo, njihova pričevanja spregledajo ali jih celo obtožijo, da so sami povzročitelji nasilja.
POTREBA PO PREVLADI IN NADZORU
Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) opredeljuje nasilje v družini kot vsako uporabo fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu oziroma zanemarjanje družinskega člana ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve. Običajno ne gre za enkraten dogodek, ampak se nasilje v družini pojavlja dlje časa, žal pa se še vedno prepogosto razume kot zasebna, družinska zadeva, čeprav gre v resnici za skupni družbeni, tudi javnozdravstveni problem.
KAKŠEN MOŠKI PA JE, DA TO DOPUSTI?
Vrnimo se k moškim žrtvam družinskega nasilja, tistim, nad katerimi se partnerice izživljajo bodisi fizično bodisi psihično. Ob zapisanem se je najbrž marsikdo namuznil, češ, kako je to mogoče, kakšen moški pa je, da to dopusti, in če je situacija res tako grozna, zakaj ne odide.
»Niti misliti si ne morete, koliko nasilja so lahko moški deležni v neki zvezi. Tega je ogromno, po mojih izkušnjah je več psihičnega in verbalnega kot prav fizičnega nasilja, a so vse oblike enako grozne in nesprejemljive,« pravi Aleksander Kamenik iz Združenja varnih hiš Nova Slovenije, ki je bilo kot splošna dobrodelna organizacija ustanovljeno leta 1994, leta 2005 pa je v Mariboru odprlo prvo varno hišo za moške in njihove otroke, ki sta se ji kasneje pridružili še po ena v Ljubljani in Novi Gorici. »Različne lokacije so bile prevelik zalogaj za naše društvo, saj se financiramo samo z donacijami, tako da imamo zdaj v Mariboru dve varni hiši za moške, eno na posebej tajnem mestu, saj so v njej moški, ki se skrivajo pred svojimi ženskami in živijo v strahu, da bi jih našle. Vem, da se sliši neverjetno, ampak je vseeno res. V zadnjih 15 letih se je k nam po pomoč prišlo ogromno trpinčenih moških, 900 smo jih vpisali. Tistih, s katerimi smo se samo pogovorili in jim dali nasvet, kako naj poskušajo rešiti domače zadeve, niti ne štejem. Najbrž se strinjate, da to niso zanemarljive številke.«
UMAKNEJO SE IN SPIJO V AVTU
Kamenik priznava, da je nasilja nad ženskami več kot nad moškimi, a se o njem vsaj govori in ukrepa, moški kot žrtve pa ostajajo prepuščeni sami sebi: »Predvsem jih je sram priznati, kaj se jim dogaja. Če se lahko, se umaknejo na vikend, veliko je primerov, ko spijo v garaži ali celo v avtomobilu, in to pozimi, pri minusu. Njihove zgodbe so si v osnovi podobne, pa vendar hkrati različne.«
ŽENSKE NAJVEČKRAT NASILNE ZARADI DENARJA ALI LJUBOSUMJA
V ozadju nasilja žensk sta po Kamenikovih besedah predsvem denar in ljubosumje: »Opažam, da je danes veliko zvez, v katerih ženske vidijo zgolj finančno korist, zakon pa uniči tudi bolestno ljubosumje, zaradi katerega se večnim vprašanjem, kje si bil, koga gledaš in komu pišeš, pridruži ustrahovanje in na koncu še fizično nasilje. Kar zadeva denar, pa se dogaja, da si je moški s hišo našel novo partnerico, ki ga je nato spravila tako daleč, da je, kot sem že omenil, najprej pristal v avtu, potem pa v naši varni hiši. Kajti centri za socialno delo ali policija običajno niso naslovi, kjer bi mu prisluhnili.« Tam namreč, tako pravi Kamenik, bolj verjamejo ženski kot moškemu. »Ženska je pač verjetnejša žrtev nasilja, ker velja za nežnejši spol. Moški mi pripovedujejo, da dobijo pepelnik v glavo, da hodijo okrog obrcani, opraskani in z izpuljenimi lasmi, a tisti trenutek, ko se na nenehno nasilje odzovejo z nasiljem, postanejo glavni krivci. Večkrat sem doživel, da je ženska maltretirala svojega partnerja, ko se je ta uprl ali jo hotel zapustiti, pa ga je lažno ovadila in obtožila, da jo pretepa, za modrice na njenem telesu pa je poskrbela kar prijateljica. Na splošno delo centrov za socialno delo v zadnjih letih sicer ocenjujem kot vedno boljše, a še zmeraj je premalo pozornosti posvečene nasilju nad moškimi, ki je po mojem mnenju večji problem, kot se zdi, vsekakor pa zelo zapostavljen.«
DRŽAVA NE VODI EVIDENCE O NASILJU NAD MOŠKIMI
Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti so povedali, da vsako leto razpišejo javni razpis za sofinanciranje socialnovarstvenih programov. »Programe razpisujemo na podlagi zaznanih potreb na terenu. Moški se lahko vključujejo v programe informiranja in svetovanja, programe obravnave žrtev nasilja oziroma spolnega nasilja, telefonskega svetovanja ter preventivne programe na področju preprečevanja nasilja nad starejšimi. V programe je bilo leta 2018 vključenih 12.330 oseb, ki jih ne ločujemo po spolu, tako da podatka o številu moških, vključenih v programe, nimamo. V mreži materinskih domov, varnih hiš in zatočišč ministrstvo do zdaj tudi ni sofinanciralo programa, ki bi bil namenjen posebej moškim.«
