A mi je ni uspelo razjeziti, vseskozi je ohranjala dostojanstvo in v prijaznem, spoštljivem tonu, celo doživeto dobri dve uri odgovarjala na vse, kar mi je padlo na pamet. In ne, nisem poznal vseh njenih zgodb, v resnici nisem vedel, da je tako zelo optimistična in zazrta v svetlo prihodnost, še zlasti televizijsko.
Najprej se opravičujem, starinski diktafon za intervju z direktorico TV SLO, ki si med drugim prizadeva, da bi kakovostne televizijske vsebine še pogosteje lahko spremljali prek pametnih mobilnih telefonov, tablic in prenosnih računalnikov, ni provokacija.
Ne skrbite. Zelo mi je všeč, spominja me na obdobje, ko sem svoje prve novinarske izkušnje pridobivala na Radiu Študent. Po uherju, ki je tehtal šest kilogramov, je bil podoben kasetni snemalnik zvoka, s katerim sem snemala svoje prve reportaže s koncertov, pogovore, pravi blagoslov.
Kako je skromno dekletce iz Posočja prišlo na idejo o novinarski karieri v »ogromni« Ljubljani?
Tisti, ki smo živeli ob meji z Italijo, nikoli zares nismo imeli občutka, da je Ljubljana daleč ali celo neobvladljiva in sploh nisem tako zelo malo potovala. Pogosto smo hodili v Gorico, Čedad in Videm, zaradi risank, ki so jih predvajali na italijanskih televizijah, sem razmeroma dobro govorila italijansko, večjih jezikovnih ovir tako ni bilo. Zaradi babice, ki je živela v Karlovcu, tekoče govorim hrvaško, pozneje sem spregovorila še v španščini in francoščini. Kakorkoli, vseskozi sem bila prepričana, da je moj dom ves svet.
Ljubljana, kamor ste prišli študirat, je bila torej mačji kašelj?
Ko takole pobrskam po spominu, je bila v resnici velik šok, to pa zato, ker so Ljubljančani res precej drugačni od Tolmincev. Bolj zaprti, bolj hladni in prav zaradi čustvenega hladu, celo odtujenosti imam Tolmin še vedno za svoj prvi in Ljubljano za drugi dom. V slovenski prestolnici pogrešam tudi slovensko zavednost, spoštovanje slovenskega jezika, slovenskih poetov in poezije, književnikov in književnosti. Se sploh še kje sliši slovenska pesem, v Tolminu »Pleničke je prala« in druge slovenske narodne zapojejo brez zadreg, recitirajo Soči Simona Gregorčiča, ki je izziv tudi za največje umetnike. Vsak, tudi najbolj preprost Tolminec ali okoličan ima v zalogi kakšen citat iz slovenskega leposlovja, pa govorimo o ljudeh, ki živijo v domnevno najbolj zakotnih vaseh v okolici Tolmina.
Ko smo že ravno pri odnosih, v predstavitvi svoje vizije razvoja televizije ste napovedali, da se boste najprej lotili urejanja »nespoštljivih odnosov v sami hiši«. Poudarili ste, da je spoštovanje sodelavcev izhodišče normalnih delovnih razmer, ki jim jih želite zagotoviti. So od vašega imenovanja za direktorico TV SLO marca letos odnosi med zaposlenimi znosnejši?
Ne, mislim, da so odnosi še slabši, kot so bili. RTV SLO je namreč v čudnem položaju.
V čudnem položaju? Ste lahko bolj konkretni?
Pa saj veste, kaotičen sistem najbolj koristi tistim, ki ga znajo izkoristiti. Težava RTV Slovenija je v merilih, ki jih do zdaj ni bilo. Če so jih že poskušali vpeljati, pa so jih nedotakljivi poskušali zrušiti. V vseh teh letih so si nekateri zasadili vrtičke, si na njih izborili svoje položaje, ki se jim niso pripravljeni odpovedati. Pa tudi sicer so spremembe glasnik nezadovoljstva, moj kolega, ki je odličen menedžer, pravi, da zaradi njih nihče ne bi smel imeti koristi, potem so šele prave.
S čim vse se lahko pohvalite po šestih mesecih direktorovanja?
Z organizacijo dela, to pomeni, da sem našla zaupanja vredne sodelavce, ki so lahko prevzeli del mojih bremen, in poskušala doseči avtonomnost odgovornih urednikov. Ko sem bila urednica različnih oddaj, me je vedno motilo, ko so se »bolj pametni« vmešavali v moje urednikovanje. Seveda to ne pomeni, da si ne želim konstruktivnega sodelovanja z odgovornimi uredniki, ves čas sem na preži, kako bi se televizijski program še dalo oplemenititi ali se dotakniti tem, ki niso obsojene na visoko gledanost. Pred kratkim so denimo posameznikom, skupinam ali institucijam za odlično partnerstvo pri razvoju in uvajanju novosti v vzgojno-izobraževalnih ustanovah podelili priznanja Blaža Kumerdeja. Do zdaj tej temi nismo namenjali posebne pozornosti. Zares škoda! Zakaj? Menim namreč, da imajo vzgojitelji, učitelji in profesorji zelo pomembno poslanstvo, še sploh ker kljub akutni krizi v javnem sektorju vztrajajo in so predani slovenskemu izobraževalnemu sistemu. O takih ljudeh je treba govoriti, jim nameniti vsaj nekaj medijske pozornosti. Kolegicam iz Tednika sem junija letos posredovala prošnjo Društva za redke bolezni, naj se dotaknejo redkih otroških bolezni, v prispevku so poročale ne samo o Krisovi spinalni mišični atrofiji, ampak so pred mikrofon povabile tudi člane društev za pomoč otrokom z redkimi boleznimi, ki so državi ponudili nekaj rešitev, priporočil, kako urediti področje redkih bolezni v Sloveniji oziroma izboljšati obravnavo otrok tako z diagnostičnega vidika kot tudi s spodbudo ustrezne medicinske obravnave.
Se mi samo zdi, ali je boj za bolj pravičen, prijaznejši, lepši jutri socialno izključenih, diskriminiranih ali deprivilegiranih hkrati tudi vaš osebni boj?
Zelo dobro razumem diskriminacijo, deprivilegiranost, če hočete. Kot deklica sem bila nemalokrat odrinjena samo zato, ker moji starši niso bili rojeni Tolminci. Sosedje so me odganjali od hiš, tudi z žaljivkami, o katerih ne želim izgubljati besed, v družbi njihovih hčera pa sem bila »zaželena« le takrat, ko ni bilo drugih. Tudi zato sem postala borka, toda lahko bi skrenila v drugo smer. No, kakorkoli, to se otrokom ne bi smelo dogajati, občutkov manjvrednosti namreč ni lahko ne preboleti ne pozabiti. Moje otroštvo ni bilo lahko, a ob prebiranju Pike Nogavičke sem lažje zaspala. Bila je moja zavetnica, moralna opora, junakinja, ki je opogumljala. Ko sva že ravno pri Piki Nogavički … v življenju sem srečala številne »pomembneže«, a srečanje z njeno avtorico Astrid Lindgren je eno redkih, če ne edino, ki me je zares zaznamovalo.
Kako pogosto berete o njenih podvigih, odkar ste direktorica Televizije Slovenija?
V zadnjem času prisegam na Eleno Ferrante, ki piše o pasteh ženskega prijateljstva.
Nenehni boji človeka tudi izčrpajo, verjetno se še predobro spominjate, kako izčrpani ste bili, ko ste izvedeli, da boste po vsej verjetnosti morali zapustiti Televizijo Slovenija? Kaj se je takrat sploh dogajalo?
Ali morava pogrevati žalostne zgodbe?! Če je človek načelen in želi, da so stvari pregledne, prej ali slej naleti na težave, v velikih sistemih pa je vedno tako, da se je proti njim zelo težko boriti, treba jih je spreminjati previdno in počasi. Lahko bi rekla, da sem bila takrat še mlada in naivna, starost pa prinese modrost, ki ti še zlasti v moji vlogi pride prav. Obenem smo ljudje, ki si upamo povedati resnico, in to na glas, vedno pod drobnogledom in mnogo bolj ranljivi kot vsi drugi, ki molčijo in gredo dalje. To vsekakor ni moj modus vivendi in menim, da je v Sloveniji vse preveč pometanja pod preprogo. Vsi smo tako fini in se ne želimo zameriti nikomur. Zanimivo je, da bolj branimo glasne in nesramne, kot pa tiste, ki pridno in tiho delajo. Tistega, ki vleče voz, še dodatno obremenimo, če naredi kaj narobe, ga popljuvamo ter poteptamo, medtem pa brezdelneži in ignoranti brezskrbno hodijo naokoli, in ko nekaj blagovolijo narediti, jim vesoljni svet ploska.
Kako se človek po težkih mesecih, ki ste jih preživeli, sploh še želi vrniti, gledati vse te »prijateljske« obraze?
Težko, vendar se vrne, ker je zaljubljen v ta medij, ker meni, da je ta medij pomemben za razvoj družbe, in ker si želi živeti v prijaznejši in boljši družbi. Samo na javni televiziji lahko na tem področju res naredimo veliko. Na komercialnih ni najti toliko družbeno angažiranih vsebin, naše poslanstvo ni le informiranje in zabavanje gledalcev, ampak tudi njihovo ozaveščanje. Zato se res splača, čeprav je včasih zelo hudo.
In kako ste omejeni in hkrati obremenjeni z gledanostjo?
Vsak si želi, da bi bila vsebina, ki jo ustvarja, dobro gledana. Seveda smo obremenjeni. Program, ki ga ustvarjamo, je rezultat kompromisov, ostankov iz preteklosti in sodobna javna televizijska hiša si zasluži boljšega. Moramo pa se pohvaliti, da nam je kljub manjšim proračunom in večjim pritiskom gledanost uspelo dvigniti. Na TV SLO oziroma na RTV SLO dela ogromno zelo kakovostnih kadrov in tega ne smemo pozabiti, ko govorimo o javni RTV.
Informativni program Televizije Slovenija, recimo informativne oddaje, Slovenci še vedno raje gledajo na komercialnih televizijskih postajah …
Veseli smo, da se, sodeč po gledanosti, gledalci informativnih vsebin spet vračajo k Televiziji Slovenija. Skratka, opazen je napredek, za tega se nedvomno lahko zahvalimo tudi urednici informativnega programa na Televiziji Slovenija Manici Janežič Ambrožič in novostim, ki jih je vpeljala.
Pa ni Manice Janežič Ambrožič škoda za uredniški stolček, bila je ena najboljših voditeljic informativnih oddaj, avtorica nadpovprečno zanimivih dokumentarnih oddaj in eden najbolj simpatičnih in prepoznavnih obrazov Televizije Slovenija?
Ona je prava televizijska zvezda, drži, pred kamerami je sijala in pogrešam jo na zaslonu, a morate razumeti, da si je želela spremembe, novih poklicnih izzivov, iti naprej, stopničko višje.
Dotakniva se še t. i. identifikacijskih spotov Televizije Slovenija, ki prikazujejo človeško ribico iz Postojnske jame, Plečnikovo cerkev sv. Mihaela na Barju, egipčansko mumijo in neandertalčevo piščal iz Narodnega muzeja Slovenije, najstarejše leseno kolo iz Mestnega muzeja Ljubljana, slovenske gozdove in pitno vodo, slovenske smuči iz Tehniškega muzeja v Bistri in druge izvirno slovenske podobe, opremljene z zanimivimi dejstvi. Nihče ne ugovarja, da niso estetski, le nekoliko zastareli. Se vam ne zdi? Nekaj dinamike bi se vendarle prileglo, nemalokrat tudi v prispevkih, še zlasti v informativnih oddajah.
Želeli smo obuditi svoje zavedanje o sebi, našo naravno in kulturno dediščino. Odločili smo se za estetiko v sliki, grafično izčiščenost in nevsiljivo, izobraževalno vsebino. Glasbena podlaga je sodobna, umirjena in podpira zamisel o naših izjemnih dosežkih iz preteklosti, sedanjosti in vizijah prihodnosti. Na srečanju evropskih radiotelevizij EBU so bili nad njimi navdušeni, gledalci pa nam redno pišejo in predlagajo nove kulturne in naravne bisere. Gre pa za skupinski izdelek naše hiše, skupinski izdelek zagnancev, ki jih izjemno cenim.
Očitno sem kontaminiran z BBC?
Primerjave z BBC so popolnoma zgrešene. Mi se s financami in kadrom lahko primerjamo denimo z Estonci, Litovci in Latvijci. Za produkcijo dostojnega televizijskega izdelka kljub novim tehnologijam, ki so marsikateri proces poenostavile, še vedno potrebujete veliko kadrov in denarja. Veste, naše delo pogosto sodijo na pamet, največkrat ljudje, ki v življenju niso naredili enega samega prispevka, kaj šele oddaje, in to recimo razvedrilne, katerih produkcija je poleg produkcije filmov in serij najzahtevnejša. Dandanes je vsakdo strokovnjak za vse in brez znanja sodi o vsem, pa to ne velja le za televizijo. Nihče denimo ne ve, kako smo pri pripravi sheme omejeni s kvotami del različnih vrst produkcij, kako smo vsebinsko omejeni, ko gre za besede, ki jih sicer avtorji slovenskih filmov radi uporabijo, mi pa zato njihov izdelek v program lahko umestimo šele po 21. uri.
In kako človek diha, ko pomembni festivali ali izbori na nacionalni televiziji dvigajo krvni tlak gledalcev in predvsem veliko prahu?
Letošnja Ema je denimo minila brez večjih pretresov, plaz kritik se je dotaknil le Lee Sirk in njenega neposrečenega odziva ob razglasitvi zmagovalcev, Zale Kralj in Gašperja Šantla. Menim tudi, da smo imeli na Evroviziji predstavnika, ki sta bila pred časom, podobno, kot so bile pred časom Sestre leta 2002.
Bo Televizija Slovenija lahko kdaj poskrbela za histerijo, ki je v Sloveniji vladala ob obisku Buraka Özçivita ali Esmeralde, katere asistentka, prevajalka in spremljevalka ste bili leta 1998?
Ne, ker to ni njeno poslanstvo. Želela pa bi si evforije ob zmagi na Eurosongu, za kar pa tudi zato, ker smo tako majhni in ob sistemu glasovanja, nimamo veliko možnosti.
No, nalijva si čistega vina, leta 2002 so se zaradi Sester, ki so takrat zmagale na Emi, zbirali celo pri Kalinovem »Dečku s piščalko« nekateri s transparenti proti homofobiji, drugi proti perverznim moškim v krilu, ki da nas bodo osramotili pred Evropo. O tem so poročali celo na CNN.
Takrat sem delala v naši službi za odnose z javnostmi in s sodelavko Tatjano Ljubič sva mesec in pol nepretrgoma delali, da smo to zgodbo spremenili v zgodbo o uspehu, kar je na koncu tudi bila. Kako zelo so bile Sestre priljubljene, sva, Gorazd, lahko videla šele v Talinu. Še danes ostaja to eden bolj odmevnih nastopov Slovenije na Izboru za pesem Evrovizije, kot se pravilno reče temu izboru.
Omenil sem že CNN. Tam ste tudi bili menda na usposabljanju …
Ja, leta 1994, ko sem delala na Kanalu A, sem namreč ena tistih, ki so začeli na komercialni televiziji in potem šli na javno, sem dobila štipendijo za usposabljanje na CNN. V ZDA sem prispela 16. januarja in 17. januarja na zimski dan, ko so v Atlanti poledenele ceste in je Los Angeles stresel močan potres, smo prvi dan prišli na CNN, kjer je bilo zaradi poledenelih cest v službi mnogo manj kolegov kot sicer. Tiste, ki smo znali dobro angleško, so takoj angažirali za pomoč v desku. S kolegom Igorjem Mirkovićem, ki je bil takrat novinar na HTV, zdaj pa je režiser in direktor Motovunskega filmskega festivala, sva potem imela tudi ta privilegij, da sva lahko snemala prispevek v revni četrti v glavnem Američanov afriškega rodu, ki so jo tik pred začetkom priprav na olimpijske igre želeli izseliti. Takrat sem prvič občutila, kaj pomeni biti reven – to pomeni biti brez možnosti za izobraževanje, zdravljenje, zdravo prehrano, gibanje, pomeni biti popolnoma izločen, tako, da niti želje nimaš, da bi na primer iz svoje četrti šel v sosednjo, bogatejšo. Zavedanje o tem, kakšna sreča je, da človek živi v državi, kjer deluje javni izobraževalni, zdravstveni, razmeroma pravičen socialni sistem, kjer imaš možnost, da nekaj narediš iz sebe, tudi če si rojen v najbolj nemogoči družini, je nekaj, kar spoznaš šele, ko v taki četrti prebiješ nekaj časa. V resnici smo v Sloveniji lahko srečni, ker imamo dostop do javnih dobrin, ki v večini delov sveta niso samoumevne. V Atlanti me je presenetilo tudi to, da so pri njih druženja in prijateljstva v glavnem povezana z interesi. No, na žalost gre pri nas vse skupaj vse bolj v to smer.
Koliko novih »prijateljev« ste dobili, odkar ste direktorica Televizije Slovenija?
Novih prijateljev ne sprejemam, gojenje prijateljstev v službi pa se mi v resnici nikoli ni obneslo.
Vam priljubljenost upada ali raste?
Ljudje, ki povejo, kar mislijo, nikoli niso priljubljeni. Pomembno je, da sem priljubljena pri možu, hčerki, mami, tašči, svakinji in pri tistih prijateljih, ki so bili ob meni, ko je bilo najtežje. Ni jih veliko. Tisti, ki pa so, so pravi. To so ljudje, ki me osrečujejo.
Ko bo čas za premik, po čem bi najraje videli, da bi se vas spominjali?
To, da sem znala in zmogla postaviti enaka merila za vse, da sem si upala sanjati in pogumno, optimistično zrla v prihodnost, tudi v televizijsko v času, ko vsi vidijo predvsem črno-belo in sivo.
