URSULA VON DER LEYEN, predsednica Evropske komisije
Poslanci Evropskega parlamenta so v Bruslju rojeno hčer poznejšega krščanskodemokratskega ministrskega predsednika Spodnje Saške Ernsta Albrechta sredi julija letos po njenem 42-minutnem govoru v Evropskem parlamentu na tajnem glasovanju s 383 glasovi podpore izvolili za novo predsednico Evropske komisije (327 jih je glasovalo proti, 22 pa se jih je vzdržalo). Nemka bo tako 1. novembra nasledila Luksemburžana Jeana-Clauda Junckerja in bo prva ženska na čelu te evropske institucije.
Na začetku leta 2014 je na münchenski varnostni konferenci kot nemška obrambna ministrica z odločnim govorom svojo nadrejeno predsednico krščanskodemokratske stranke, kanclerko Angelo Merkel, prepričala, da je Nemčija na eno od takrat najbolj vročih svetovnih kriznih žarišč začela pošiljati več kot »le« odeje in zdravila. Po navedbah revije Obramba je Nemčija še istega leta Kurdom, ki so se borili proti Islamski državi v severnem Iraku, poslala orožje in vojaško opremo, vredno 70 milijonov ameriških dolarjev (80,1 milijona ameriških dolarjev), ki naj bi zadostovali za oborožitev 10 tisoč kurdskih vojakov, kot tudi 29 vojaških inštruktorjev, ki so v Erbilu usposabljali kurdske vojake. Pomoč se je s prvo pošiljko šele začela. Zaradi njene svojeglavosti, ki ji jo očitajo moški, v resnici pa gre za odločnost in pogajalske sposobnosti, so jo kmalu začeli omenjati kot morebitno naslednico v zadnjih letih prenežne Merklove, pri kateri je bila med letoma 2005 in 2009 von der Leyenovo imenovala na mesto ministrice za družino, starejše, ženske in mladino, med letoma 2009 in 2013 pa na mesto ministrice za delo in socialo, vseskozi pa se je glasno borila proti brezposelnosti med evropsko mladino.
Mama sedmih otrok na vrhu Evrope
Njen mož Heiko von der Leyen je profesor medicine in raziskovalec bioloških srčnih zaklopk, zaradi njegove akademske poti pa je devetčlanska družina v 90. štiri leta živela v Stanfordu. Spada v privilegiran razred, ki si lahko privošči pomoč v gospodinjstvu, vendar je za četico svojih otrok, ki so se rojevali med letoma 1987 in 1999, vseskozi skrbela sama. Redko pije alkohol, le ob svečanih obveznostih, vsak dan pa telovadi, najraje kolesari in plava. Po veroizpovedi je luteranka, ne mara mesa, saj je velika ljubiteljica živali. »Bolje se počutim, če imam okrog sebe živali, od njih dobivam številne čustvene signale,« je izjavila za Die Welt.
Ursula von der Leyen, Evropejka po srcu in prepričanju, ki je sicer diplomirala na medicinski fakulteti v Hannovru in pozneje še na londonski šoli za ekonomske in politične vede, je napovedala, da se bo osredotočila na ambiciozno podnebno agendo, s katero bi Evropa do leta 2050 postala prva podnebno nevtralna celina. Poleg tega se je zavezala k tesnemu sodelovanju z Evropskim parlamentom, da bi v Evropi okrepili demokracijo in pravično socialno tržno gospodarstvo.
KOLINDA GRABAR-KITAROVIĆ, predsednica Hrvaške
Letošnja osrednja hrvaška državna slovesnost v Kninu ob dnevu zmage in domovinske hvaležnosti je postregla s škandalom brez primere, za katerega je poskrbela predsednica Hrvaške: »Na dan zmage sem prišla kot predsednica in prihajala bom tudi prihodnjih pet let!« Tako imenovano napoved ne samo kandidature, ampak kar svoje zmage na naslednjih hrvaških predsedniških volitvah, ki bodo potekale konec leta, je nato sicer Grabar-Kitarovićeva označila kot konstrukt medijev in nasprotnikov.
Kakorkoli že, privlačna političarka z izjemnim znanjem angleščine, španščine in portugalščine, nekdanja ministrica zunanjih zadev in evropskih integracij, veleposlanica Republike Hrvaške v ZDA in pomočnica glavnega tajnika zveze NATO za javno diplomacijo, je znana po svojih občasnih »cvetkah«, ki si jih privošči. Njen vzdevek naj bi bil celo »kraljica spodrsljajev«. Še posebej leta 2017 je judovsko skupnost in številne države na Balkanu, ki so imele opravka s hrvaško nacistično tvorbo iz časa druge svetovne vojne, pogrela z izjavo, da je geslo »za dom spremni« star hrvaški, in ne kontroverzen ustaški pozdrav. V televizijski oddaji »S predsjednicom izvan protokola«, kot je 2. avgusta letos povzemal www.jutranji.hr, je o Thompsonu, pevcu, ki naj bi domnevno poveličeval fašizem in nacizem ter podpihoval nestrpnost, povedala: »Zagotovo noče škodovati ne ljudem ne Hrvaški. Je velik domoljub. Seveda je bilo treba na začetku vojne animirati ljudi, da bi se borili proti združenju četniških kokard in rdečih zvezd, ki jih je nosila takratna JNA!«
Visoko mesto med najvplivnejšimi na svetu
Leta 2017 jo je finančna revija Forbes med stotimi najvplivnejšimi ženskami na svetu postavila na visoko 46. mesto, kjer se kot mlada predsednica srečuje s številnimi izzivi, med katerimi sta skoraj 16-odstotna stopnja brezposelnosti in tretja najvišja stopnja brezposelnosti mladih v Evropski uniji.
Od leta 1996 je poročena z Jakovom Kitarovićem, profesorjem na Reški pomorski fakulteti, s katerim imata sina Luko in hčer Katarino. Slednja je državna prvakinja v umetnostnem drsanju, kmalu pa bo začela študirati na prestižni univerzi Harvard. Njena štipendija bo po pisanju Dnevnik.hr višja od materine letne plače. Čeprav je njen osebni dohodek očitno precej nizek, je Kolinda letošnji dopust preživela na mondenih Brionih in ob mediteranski dieti, načinu prehranjevanja, s katerim lahko živimo bolje, dlje in bolj srečno, je razkrila za revijo Gloria.
ZUZANA ČAPUTOVA, predsednica Slovaške
Še pred prisego junija letos je Čaputova, sicer zagovornica modernih zahodnih vrednot in evropskega združevanja, strpna do migrantov, slišala nekaj pikrih zaradi liberalnih pogledov na ureditev slovaške družbe. Cerkvene in druge konservativne skupine so jo kritizirale zaradi njenih stališč glede vprašanju splava in pravic istospolno usmerjenih, tudi pravice istospolnih parov do posvojitve otrok.
Prejemnica okoljske Nobelove nagrade
Po študiju prava v Bratislavi leta 1996 je vso svojo pozornost posvečala odvetniški karieri in predvsem boju za zaščito okolja. Leta 2016 je po desetletnem boju proti politikom in oligarhom, ki so v njenem domačem mestu Pezinok blizu Bratislave želeli postavitvi do okolja neprijazno smetišče, uspelo doseči zmago na vrhovnem sodišču, ki je leta 2013 razveljavilo dovoljenje za omenjeno odlagališle. Za prizadevanja je dobila nagrado Goldman Environmental, t. i. okoljsko Nobelovo nagrado. Čaputova je bila vseskozi glasna nasprotnica na Slovaškem ne tako nedolžne korupcije. »Izkazalo se je, da želimo, da je naša država dostojna in poštena. Zuzana Čaputova je tista, ki lahko Slovaško izvleče iz krize,« je na svojem profilu na Facebooku zapisal odhajajoči predsednik Andrej Kiska, ki je podprl kandidaturo skoraj popolne politične neznanke. Zlobni jeziki natolcujejo, da je na predsedniških volitvah zmagala zaradi izkoriščanja napetosti, politične krize na Slovaškem, ki je trajala vse od smrti Jana Kuciaka, novinarja, ki je preiskoval povezave med italijansko mafijo in slovaškimi politiki ter je svoje vohljanje skupaj z zaročenko plačal z življenjem. A kako uspešno bo gradila svoj ugled na temeljih, ki jih je uspešno postavila junij letos, bosta pokazala čas in predvsem njeno delo. Ne zlobni jeziki, ki opletajo, preden je sploh začela svojo pot.
Šestinštiridesetletna predsednica Slovaške je sicer ločena mati dveh hčera, zaljubljena v jogo zen. Vlogo prve slovaške predsednice pa jemlje kot poslanstvo: »Nisem prišla sem, da bi vladala. Prišla sem služit državljanom in Slovaški!«
ANA BRNABIĆ, srbska premierka
Vedno je obkrožena z lepimi dekleti, pišejo vsi pomembnejši časopisi. Kot da jim ni mar, da gre v resnici za visoko izobraženo premierko, ki s tekočo angleščino in ruščino spreminja Srbijo, jo ščiti in poskuša oprati njeno ime. Mediji so se letos razpisali tudi o njeni mlajši partnerici Milici Đurđić, uspešni zdravnici v centru za radiologijo in magnetno resonanco Kliničnega centra Srbije, s katero sta spomladi dobili sina Igorja. Drži, 44-letna Ana Brnabić je prva ženska na čelu demokratične srbske vlade in tudi najvišja srbska političarka, ki je javno razkrila, da je istospolno usmerjena. Prav tako je prva srbska premierka, katere partnerka je rodila med opravljanjem mandata. In ne samo da je lezbijka, ki se je s svojo ljubeznijo udeleževala uradnih obredov in protokolarnih dogodkih, temveč je še hrvaškega rodu, saj njena družina izhaja iz Stare Baške na Krku, kjer velikokrat preživlja svoje počitnice, se s krajani celo pogovarja in z njimi spije pivo ali dve. Popoln recept za katastrofo torej.
Ana dobro premišljena poteza srbskega predsednika
A vendar Srbi menijo, da je Ana, velika gurmanka, ljubiteljica čevapčičev, kitajske kuhinje in tartufov, glasbe iz osemdesetih, Gospodarja prstanov, plavanja in Afrike, ena od redkih dobro premišljenih potez sicer nepriljubljenega srbskega predsednika Aleksandra Vučića. Zakaj? Študirala je poslovno administracijo na Northwood University v ameriškem Michiganu in v Veliki Britaniji na univerzi University of Hull magistrirala iz marketinga. Ob prihodu domov v Srbijo je leta 2002 postala vodja za odnose z javnostmi oddelka Program za agrarni razvoj Srbije, ki ga je financirala Evropska unija. Leta 2013 je postala direktorica ameriškega podjetja za vetrne elektrarne v Srbiji Continental Wind Serbia in leta 2016 še srbska ministrica za lokalno samoupravo. Takoj po imenovanju za srbsko premierko so jo na pogovor povabile vse pomembnejše svetovne televizijske postaje, tudi CNN. Na vprašanje, kako je mogoče, da v globoko konservativni družbi, kakršna je srbska, članica skupnosti LGBT lahko pristane na najpomembnejši politični funkciji, pa je vehementno odgovorila: »V Srbiji se nikoli nisem počutila ogroženo, pa tudi sicer menim, da Srbija ni tako homofobična in ksenofobična, kot bi jo številni radi prikazali!«
JACINDA ARDERN, premierka Nove Zelandije
Nosečnost na najvišji politični funkciji? Raje ne, bi rekli mnogi. Ženska pač ne sme biti razpeta med družinskim življenjem in kariero. Še posebej ne, če je v predvolilni kampanji na prvo mesto postavljala dobrobit države. Jacinda Ardern, ki je študirala politologijo in odnose z javnostjo, v laburistični stranki pa je od 17. leta, je tako šele druga državna voditeljica, ki je postala mama med opravljanjem premierske funkcije. Pred njo je med mandatom leta 1990 rodila le še pakistanska premierka Benazir Buto.
Kljub materinstvu osredotočena na delo
»Nisem prva ženska, ki dela več stvari hkrati, kljub materinstvu pa ostajam osredotočena na delo in dolžnosti predsednice vlade,« je povedala po zgolj šesttedenski porodniški odsotnosti. Hči Neve Te Aroha Ardern Gayford je letos praznovala prvi rojstni dan, veselo pa je bilo v mladi družinici že za velikonočne praznike, ko sta se njena starša zaročila. »Imam veliko, veliko srečo, saj imam partnerja, ki je lahko ob meni, me podpira in prevzema levji delež skupne odgovornosti,« je za novozelandski radio leporečila o bodočem možu Gayfordu, televizijskem voditelju, ki se je kameram za nekaj časa odrekel. O Ardernovi, ki sicer nikoli ne bo modna ikona ali najlepše oblečena Novozelandka, sicer pišejo in govorijo v presežnikih, da je protiutež desničarskim populistom, sočutna, neposredna, zelo duhovita in predvsem učinkovita. V manj kot tednu dni po napadu na mošeje v Christchurchu marca letos je oznanila spremembo orožarskega zakona, vojaško polavtomatsko orožje je na Novi Zelandiji od takrat prepovedano. Do leta 2020 obljublja še referendum o legalizaciji konoplje za osebno rabo, do konca njenega mandata pa še dvig minimalne plače, reformo socialnega sistema, prav tako pa opozarja, da je treba še več pozornosti nameniti trajnostnemu razvoju.
ALENKA BRATUŠEK, slovenska ministrica za infrastrukturo
Številni so se veselili političnega padca nekdanje slovenske premierke leta 2014, ko so jo kot kandidatko za evropsko komisarko za energetiko in podpredsednico komisije evropski poslanci zavrnili s 112 glasovi proti in 13 za. Čeprav jo je predsednik komisije Jean-Claude Juncker še vedno podpiral, je naslednji dan odstopila od kandidature. Slišati je bilo močne besede o njeni predstavitvi in viziji, celo o znanju angleščine ... Morda je bila takrat izgubljena bitka, nikakor pa ne vojna. Vztrajala je in politična smrt, ki se je kazala, je morala priznati poraz. Predsednica 11. slovenske vlade v izredno nestabilnem oziroma času svetovne gospodarske krize, in stranke SAB, ki naj bi nosila absolutno prekratka krila in čevlje, ki naj bi burili domišljijo, je danes ministrica za infrastrukturo Republike Slovenije. Pred njo je spet razburkano morje, z dušo in telesom je pri drugem tiru. »Če želimo izboljšati javni promet in narediti več za okolje, so naložbe v železniško infrastrukturo prava stvar,« pravi.
Ste vedeli, da je diplomirala na ljubljanski fakulteti za naravoslovje in tehnologijo z diplomsko nalogo »Vpliv poroznosti konfekcijskih medvlog na hitrost izhlapevanja znoja« in leta 2006 na fakulteti za družbene vede magistrirala iz menedžmenta, magistrsko delo pa se je dotikalo statusne spremembe servisa za protokolarne storitve iz neposrednega proračunskega uporabnika v javni gospodarski zavod? In ste vedeli, da je bila pred vstopom v politiko zaposlena na ministrstvu za finance, kjer se je zelo uspešno ukvarjala z državnim proračunom? Šest let je bila direktorica direktorata za proračun, pred tem pa vodila sektor za državni proračun.
Odkrito o padcu njene vlade
V lani izdani knjigi z naslovom »V svojih čevljih«, ki jo je napisal pisatelj Tadej Golob, je odkrito spregovorila o viharnem obdobju, ki ga je preživela na čelu države. Govori o tem, da je bila Slovenija pred bankrotom, in o tem, kako malo je manjkalo, da bi postala druga Grčija. V knjigi je Bratuškova odkrito spregovorila tudi o dogajanju okoli padca njene vlade, katere glavni vzrok naj bil odnos z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem, ki ji je v politiki sprva pomagal.
Bratuškova je sicer ponosna mama dveh otrok, ki ju ima z možem Mitjem Cvetičaninom, s katerim sta se spoznala že pri rosnih 18 letih. Danes živijo skupaj v Stražišču pri Kranju in po fotografijah, ki jih Bratuškova deli na družabnih omrežjih, je mogoče videti, da prijetna družina večkrat skupaj uživa na izletih po Sloveniji.
SKOK V ZGODOVINO
Danes se nam zdi skoraj samoumevno, da smejo ženske voliti, pravzaprav so nam, sodeč po statistikah, vsem, ne samo ženskam, volitve nebodigatreba. Nekoč, v antični Grčiji, v zlati dobi Aten so veljale za privilegij, bile so otrok demokracije, domena svobodnih, uspešnih in vplivnih moških, tudi v zlati dobi rimskega imperija, pred uvedbo cesarstva s strani Gaja Julija Cezarja. Ideja o demokraciji, kot jo poznamo danes, se je znova pojavila skoraj dve tisočletji pozneje v 18. stoletju, s pojavom liberalizma. Čeprav so se prve zahteve po enakopravnosti domnevno »nežnejšega spola« tudi v politiki uradno pojavile že pred francosko revolucijo in se še bolj okrepile po njenem koncu, ko je francoska dramatičarka in aktivistka Olympe de Gouges z Deklaracijo o pravicah ženske in državljanke matere, žene in dekleta poskušala spodbuditi k uporu proti diskriminaciji in nepomembnosti ženskega mnenja, je šele sto let pozneje in nekaj tisoč kilometrov južneje, leta 1893, splošno volilno pravico za ženske prva uzakonila Nova Zelandija. Jugoslovanke so volilno pravico dobile 26 let pred Švicarkami in skoraj 70 let pred Savdijkami, Savdska Arabija je bila namreč zadnja večinsko muslimanska država, kjer ženske niso smele povedati svojega mnenja in glasovati. Ste vedeli, da je ženske v Vatikanu še vedno nimajo in da je denimo v Ugandi za ženske smrtno nevarno oditi na volišča, v Keniji pa noseče ženske tako ali tako ne smejo na ulico?
