Peter Lovšin in Gregor Tomc, ki sta skupino le nekaj tednov pred tem postavila na noge, si tega seveda nista mogla predstavljati. Kmalu po koncertu v Ljubljani sta sledila enako močna nastopa v Zagrebu in Beogradu in tako punk ponesla še tja. Že naslednje leto so posneli svoj prvi mali plošček, na katerem sta objavljeni skladbi Lepi in prazni ter Lublana je bulana, leta 1980 pa veliko studijsko ploščo Dolgcajt, ki predstavlja temeljni kamen jugoslovanskega punka in novega vala.
Za naslednjo ploščo Državni ljubimci so Pankrti nepričakovano prejeli nagrado 7. sekretar SKOJ-a, ki pa so jo delno zavrnili in delno sprejeli. Do tretje plošče Rdeči album, ki jo je zaznamovala skladba Bandiera rossa, nekakšna parodija italijanske delavske himne, so Pankrti postali že precej velika skupina, besedila so glede na preostale predstavnike novega vala bolj prefinjeno izzivalna, glasba pa ostrejša. Zadnji dve plošči Pesmi sprave (85) in Sexpok (87) sta pomenili odmik od korenin in preizkušanje novih glasbenih smernic; na njih so skladbe Osmi dan, Adijo, Ljubljana, Zvečer v mestu in druge, ki so pravo mesto v rock 'n' rollu našle šele čez nekaj časa.
Med letoma 1977 in 1987 so Pankrti veljali za vodilno slovensko rock zasedbo, hkrati so bili nekakšen »detonator«, ki je sprožil verižni odziv ne le v mladinski subkulturi, pač pa tudi v širši družbeni skupnosti.
Dr. Tine Hribar, prvi urednik Nove revije, je pred nekaj leti v zborniku, ki je izšel ob 25-letnici punka, intelektualno pošteno zapisal, da brez stresa, ki ga je v politiki in kulturi ob koncu 70. let povzročilo razgrajanje Pankrtov, pobude za Novo revijo ne bi bilo. »Še več, vse bolj sem prepričan, da brez Pankrtov in valovanja, ki se je širilo za njimi in okoli njih, komunistična oblast sploh ne bi dovolila začetka izhajanja Nove revije sredi leta 1982.«
Skupino so od prve male plošče naprej sestavljali Peter Lovšin (pevec, besedila), Slavc Colnarič (bobni), Bogo Pretnar (kitara) in Bore Kramberger (bas). Kitarista so zamenjali trikrat; po Mitju Prijatelju je prišel na vrsto Dušan Žiberna, za njim pa Marc Kavaš, ki s skupino igra še danes. Besedila sta prispevala Lovšin in Tomc. Pankrti so se po uradnem razpadu, ki se je zgodil 10. decembra 1987, 21. junija 1988 ponovno zbrali in nastopili na zborovanju v podporo četverici na ljubljanskem Kongresnem trgu. Julija 1996 so se zbrali drugič in nastopili v Ljubljani skupaj s Sex Pistols.
Po novem premoru, ki je trajal več kot desetletje, so se oktobra 2007 zbrali v razprodani Hali Tivoli in nato krenili na turnejo po državah nekdanje SFRJ. V vmesnem obdobju so igrali na posebnih koncertih in festivalih; osvetlimo lahko nastop pred 100.000 ljudmi na beograjskem Beerfestu in festivalu Exit, vedno pa so se odlično počutili tudi v Zagrebu, kjer so imeli enega bolj posrečenih in zanimivih nastopov na strehi Muzeja moderne umetnosti. Ob praznovanju 40. obletnice delovanja so razprodali ljubljanske Stožice in pozneje nastopili še na nekaterih večjih festivalih v regiji.
