Zakaj vas tako vleče v tujino oziroma prav v ZDA?
Veliko sem potovala, ampak samo nekaj krajev ti da občutek, da spadaš tja, in to je zame Los Angeles. Zelo so mi všeč odprtost ljudi, da imaš vedno, ko greš na ulico, možnost spoznati nekoga, ki je drugačen od tebe, da je tvoj vsakdan nepredvidljiv in da se tam, čeprav tako zelo pogrešam svojo družino in prijatelje, počutim domače. Da ne govorim o igralski in glasbeni industriji … Vedno se kaj dogaja! Super je to, da je veliko nadarjenih ustvarjalcev, s katerimi lahko najdeš skupni jezik glede svojega poklica. In pa morje, palme in sonce.
So vam Američani ali pa na avdicijah kdaj dali občutek manjvrednosti, ker prihajate od drugod?
Ne, sploh ne. Na podlagi mojih izkušenj so Američani precej odprti za različne narodnosti. Veliko jih zanimajo tudi bolj eksotični karakterji. To, da sem drugačna, sem poskušala izkoristiti. Seveda je dobro, če obvladaš tudi ameriški naglas, saj si tako primeren za različne vloge.
Ali lahko glede na zdajšnje tehnološke zmožnosti avdicije opravljate tudi od doma, recimo pošljete posnetke, ali jih izvedete celo v živo prek Skypa?
Seveda. Takšni posnetki so v Sloveniji in prav tako v Ameriki vse bolj zaželeni, predvsem v prvem krogu avdicij. Medtem ko je Skype bolj dobrodošel za kakšne sestanke.
Kako sploh pridete do avdicij?
V Sloveniji se prijavljam prek spletnih strani, kot je Avdicija.com, kjer so objavljene različne avdicije in kjer imaš ustvarjen profil s kratkim posnetkom in fotografijami. Sam se lahko prijavljaš na avdicije, za katere misliš, da ti ustrezajo. Prav tako je super, ker je pri nas veliko odprtih avdicij. Tudi v Ameriki obstajajo takšne spletne strani, recimo Casting Networks, Backstage, Actors Access. Sicer pa je v Ameriki v navadi imeti svojega agenta, ki poskrbi, da prideš na želene avdicije. Pred kratkim sem posnela promocijski video s tremi različnimi vlogami in scenami, ki sem jih tudi sama napisala. Ta posnetek bo moja agentka uporabila, ko me bo prijavljala na avdicije.
Kakšne vloge so trenutno najbolj vroče, kakšen profil ljudi se najbolj išče?
Dolgo je bilo v ospredju razmišljanje, da morajo biti igralke in igralci neizmerno lepi. Dandanes pojem lepote postaja vse bolj subjektiven. Naravna lepota in emocionalna iskrenost, s katero se občinstvo lahko poveže in tu vidi samega sebe, postajata vse bolj in bolj iskani v vlogah za filme in prav tako za teater.
Obstaja sicer kakšna vloga, ki je ne bi sprejeli, oziroma kaj, česar ne bi naredili v teatru oziroma pred kamero?
Pretirano seksualna in pretirano nasilna vloga bi bili zame kar trd oreh oziroma bi me moral režiser resnično prepričati z zgodbo in značajem lika, da bi sprejela takšno vlogo. Menim namreč, da je manj več in da se velikokrat dramatična napetost še bolj stopnjuje, če ni vse pretirano nakazano in pokazano, ampak prepustimo nekaj tudi domišljiji.
Se vam v bližnji prihodnosti obeta kakšna zanimiva vloga?
V bližnji prihodnosti se mi obeta sodelovanje pri dveh projektih s produkcijsko hišo Secci Films, Inc., na čelu katere je producent, režiser in igralec Emanuele Secci. Obeh projektov se zelo veselim, saj sem zelo počaščena, da sodelujem z nekom, ki je sodeloval pri filmih, kot so Angeli in demoni s Tomom Hanksom, The Hundred-Foot Journey, katerega producenta sta Steven Spielberg in Oprah Winfrey, in Nobody Walks z Johnom Krasinskim, poleg tega pa ima tudi dolgoletne izkušnje v teatru z nebroadwajskimi produkcijami.
Ste pa tudi vi delali že s kar nekaj priznanimi igralci in režiserji. S kom vse?
Najprej moram omeniti svoje začetke v šoštanjskem gledališču AGledaš, kjer sem sodelovala s Kajetanom Čopom, ki ima vedno zelo sveže ideje za uprizoritev iger na odru. Takrat se je zgodila prelomnica v moji karieri, ko sem igrala v Molierjevi predstavi Priložnostni zdravnik, s katero smo gostovali v mestih po Sloveniji in ki je bila zame pravi izziv, ampak mi je tudi dala pobudo, da začnem resneje razmišljati o igralskem poklicu. Zelo zanimiva izkušnja je bila tudi predstava Iz življenja žuželk, saj smo morali skozi živalsko lastnost in uprizoritev njihovega gibanja nakazati in izzvati kritiko najbolj podle človeške narave. V gledališču AGledaš me je opazila Alice Čop, ustanoviteljica Lutkovnega gledališča Velenje (LGV), ki obratuje že 12. leto, in me povabila k sodelovanju v predstavi Ne s peklenščki češenj zobat. Ta predstava je bila zame zelo drugačna – takrat sem se naučila veliko o lutkah in na rokah imela modrice, saj niso bile vajene lutk. Od tod se je razvilo večletno sodelovanje z LGV (Lutkovno gledališče Velenje), katerega organizator je Festival Velenje. S predstavama Trije prašički in TV Pikica sem dve leti zapored igrala tudi na Pikinem festivalu, največjem otroškem festivalu v Sloveniji. Za POP TV sem v šovu Je bella cesta nastopala ob Klemnu Slakonji, kar je bila zelo edinstvena izkušnja, ki mi je obudila ljubezen do televizije. V Ameriki pa bi omenila sodelovanje z igralcem in režiserjem Adamom Chambersom za gledališče Loft Ensemble v Los Angelesu (Adam je ustanovitelj Lofta in znan po svojih vlogah v televizijskih šovih, ki so dobitniki nagrad emmy, kot so CSI Miami in American Horror Story); sodelovanje v kratkem filmu Foreign s producentom in režiserjem Derekom Quickom, čigar zadnji film Kommando 1944 je prejel že 160 nagrad na filmskih festivalih po vsem svetu, in sodelovanje s producentom Georgeem Isaacsom na filmskem festivalu Winter Film Awards v New York Cityju.
Kakšen vtis so znani naredili na vas? So bili vzvišeni, so se imeli za nekaj več?
Ko delaš z nekom, ki ima dolgoletne izkušnje in ve, kaj želi s svojim delom prikazati, si lahko samo hvaležen, da si del tega ustvarjalnega procesa. Vsi ustvarjalci, ki sem jih omenila, so zelo zatopljeni v svoje delo in nisem dobila občutka, da bi bili vzvišeni.
Kdo je sicer na vas naredil najboljši in kdo najslabši vtis?
Če že govorimo o znanih ljudeh, bom šla malo na slovensko sceno in bom rekla, da me je Klemen Slakonja zelo navdušil s svojo natančnostjo. Za posnetek, ki smo ga snemali, smo imeli samo en poskus. Seveda smo prej vadili, ampak ko je kamera začela snemati, je bilo vse odigrano in odpeto tako, kot je treba, v samo enem poskusu. To se mi je zdelo zelo super, ker vem, da je včasih za posnetke potrebno mnogo poskusov. Seveda pa je med mojimi najljubšimi trenutki tudi ta, ko sem pred leti spoznala svojega Jacka iz Titanica oziroma Leonarda DiCapria in bila prijetno presenečena, saj je zelo prizemljen. Najslabši vtis?! Hmm. Zelo nerada obrekujem, tako da bom to obdržala kar zase. (smeh)
Omenili ste lutkarstvo. Se vam je bilo težko naučiti te igralske veščine?
Lutkarstvo je bilo na začetku zame kar velik zalogaj, saj moraš najprej obvladati upravljanje različnih lutk, včasih tudi več hkrati, potem spreminjati glasove, nato pa še igrati in se izražati prek lutk. Najtežje mi je bilo v predstavah peti pesmi z glasom lutke. Predstave z LGV so bile večinoma mešanica igranja s svojim telesom in igranja z lutkami, tako da sem se med predstavami počutila zelo povezano tako z občinstvom kot z lutkami.
Lutkovne predstave so večinoma namenjene otrokom, ki pa so zelo zahtevno in direktno občinstvo. So poskrbeli za kakšno zabavno prigodo?
Igrati za otroke je zelo zabavno, saj moraš vedno kaj improvizirati. S predstavo Trije prašički smo res zelo veliko nastopali in gostovali po mestih v Sloveniji in občinstvo je znalo predstavo že na pamet. Vedno je smešno, ko se kakšen otrok iz občinstva zadere stavek iz predstave, še preden ga imaš možnost sam povedati, in to tako glasno, da ga ne moreš ignorirati. Otroci včasih tudi ne razumejo, da je predstave konec. V tej isti predstavi gremo »pujski« pospravit svoje lutke in svojo sobico, ki jo imamo na sceni, in tako naj bi se predstava končala. Nekajkrat pa se je zgodilo, da so po koncu predstave otroci prišli na oder, da bi »pujskom« pomagali pospravljati.
