Severina zna namreč zelo hitro postaviti mejo med dovoljenim in nedovoljenim. Nemalokrat se je že zgodilo, da je sredi intervjuja preprosto vstala in odšla. In kaj ostane potem nam? Ja, tisto malo pesniške svobode, ko o njej napišemo tudi kaj takega, kar smo izvedeli mimogrede. A takrat Severine že dolgo ni več z nami. Zelo zgodaj se je namreč naučila, da se ne vznemirja zaradi tistega, kaj kdo piše in kaj si kdo misli o njej. »Imela sem zelo dobre učitelje, ko sem bila mlajša, ki so dejali, da ne smem nikoli verjeti v podobo, ki so jo o meni ustvarili v časopisih. Ne takrat, kadar pišejo dobro, in še manj takrat, kadar pišejo slabo. Vendar priznam, da to ni vedno lahko. Vem pa, da mi nihče nič ne more. Še najmanj pa časopisi. Trudim se, da hodim po srečni strani življenja. Seveda je to lažje reči kot narediti. Za to je potrebno veliko zrelosti.«
Dokončno se je, kot pravi, poslovila od prebiranja rumenih tabloidov pred šestimi leti po telefonskem pogovoru z Doris Dragović. »Doris je takrat preživljala težko obdobje v življenju, o čemer so vsi pisali. Ko sem tisto tudi jaz prebrala, sem jo poklicala, ker sem jo želela potolažiti. Ona pa se mi je samo smejala. Dejala mi je, da sploh ne bere tega, kar pišejo o njej, in da zato nima nobenega razloga za slabo voljo. Ljudje si pač mislijo, da lahko pišejo stvari o nekom, čeprav ga ne poznajo. Zaradi napisanega se sicer lahko z njimi spustiš v vojno, a zdaj že vem, da je bolje, če se od tega preprosto odmakneš. Seveda če ne gre za laži, ki lahko škodujejo tebi ali tvojim najbližjim.«
Tisto, kar želi razkriti o sebi, zdaj, odkar so priljubljena družbena omrežja, stori na Instagramu. »Nisem oseba, ki bi veliko govorila o sebi. Drugače je z Instagramom. Tam sem kar dejavna, ker je to danes pač moderno. Ničesar, kar objavim, ne bi zanikala. Mislim pa, da tisti, ki imajo radi moje pesmi, hodijo na moje koncerte zaradi glasbe, in ne zaradi tistega, kar objavljam ali kar o meni piše v časopisu.«
Sreča za vrati doma
Pa se ob svojih objavah kdaj vpraša, ali bi s kakšno lahko škodila komu od svojih mlajših oboževalcev? »Mislim, da sem lahko super vzornica mladim ljudem. Največ sem se namreč naučila prav iz lastnih napak. Veliko jih je bilo. A tudi ko je bilo najhujše, sem se potrudila, da sem stvari sprejela z veliko mero optimizma in duhovitosti. Ta me je rešila tudi iz najhujših zagat,« pravi pevka, ki se že od desetega leta ukvarja z glasbo, pri sedemnajstih pa je posnela svoj prvi album. »Nikoli si nisem mislila, da bom nekoč tu, kjer sem zdaj. Sem pa očetu že, ko sem hodila v drugi razred osnovne šole in me je premagal v šahu, zabrusila, da mu bom vrnila nekoč, ko bom slavna,« se spominja, a priznava tudi, da slava ni tako bleščeča, kot je videti na prvi pogled. »V nekem trenutku je vse to postalo zelo velik posel z velikim odrom, ki je s seboj prinesel veliko skrbi in stresa. Sicer se skozi leta na vse to navadite. Vendar pa se jaz skušam zdaj vrniti na začetek, ko je bilo še vse preprosto in zabavno. Prav zato sem si oktobra lani privoščila večmesečni premor, da sem se odpočila in razmislila, kaj sploh hočem. Popolnoma jasno je, da niso vse situacije samo vesele, kot je videti na Instagramu.«
Je pa Severini lažje vsaj zato, ker ima okoli sebe iskrene ljudi, ki jim lahko zaupa. »Želja vsakega človeka je, da ima ob sebi poštene, dobre ljudi, na katere se lahko zanese. Energije med ljudmi se morajo obvezno povezovati, če želite dobro delati.«
Je pa za uspeh po njenem pripovedovanju pomembna tudi sreča za vrati doma. Tega pevka deli z možem, nogometašem Igorjem Kojićem, in šestletnim sinom Aleksandrom, ki ga je rodila v razmerju z Milanom Popovićem. O dečku le najlepše: »Aleksandar je poseben otrok, tako sladek, je v vsaki moji misli … Hvaležna sem, da sem njegova mama. Zdaj končuje prvi razred, v šoli je priden, še vedno pa se rad veliko igra in naj le bo tako še naprej.«
Losha, preprosto Losha
Tako barvita, kot je njeno življenje, je tudi Severinina glasbena pot. Glasbeni poznavalci pravijo, da je nikakor ni mogoče pospraviti v en predal. »Ko že misliš, da bo ostala pri popu, skoči malo v folk,« pravijo. Kaj pa ona? Se strinja s tem? »Najlažje bi bilo vztrajati pri podobi čudovite Dalmatinke, ki prepeva čudovite dalmatinske pesmi. A to potem ne bi bila jaz. Jaz rada eksperimentiram, počnem vedno kaj novega. Nekateri mi sicer očitajo, da s svojimi izleti v folk glasbo provociram, pa to ni res. Jaz v tem iščem vedno nov izziv, ki mi omogoča, da se kot pevka razvijam.«
Pa je ni nič strah, da kakšna pesem ne bi šla v ušesa občinstvu? So jo kakšni dvomi prevzemali tudi pred izidom njenega najnovejšega albuma Halo, s katerega je tudi pesem Losha? »Seveda nikoli ne veš, ali bo nova pesem uspešnica ali ne. Dokler ne pride do občinstva, vsi samo ugibamo. A najpomembnejše od vsega je, da je pesem všeč meni, da se jaz najdem v njej. In seveda, zelo lepo je, če je pesem všeč tudi ljudem. Kar pa zadeva zadnji album, je to neki tak ženski album z veliko ženskimi temami. Prepevam o nežnih, prizadetih, žalostnih ženskah, pa tudi o srečnih in šaljivih.«
