Ljubiteljem klapskih pesmi Tomislava Bralića in klapo Intrade ni treba posebej predstavljati. Njihove pesmi osvajajo srca na različnih festivalih in koncertnih odrih že več kot trideset let. Tomislav, s katerim smo se srečali med njegovim nedavnim obiskom v Ljubljani, pa se je med pogovorom vrnil tudi v čas, ko se je kot osemnajstletni fant pridružil klapi, v kateri je našel svoj drugi dom.
Spomin na dan, ko se je Tomislav Bralić kot osemnajstletni fant pridružil prekaljenim glasbenim mačkom, je še kako svež. »Začetki niso bili lahki, priznam. Ves čas sem moral ubogati starejše. So me pa ti moji starejši kolegi naučili vsega, kar znam. Zaradi njih sem postal boljši človek, doživel sem veliko lepega, videl veliko lepega in predvsem srečal veliko lepih ljudi. Najlepše od vsega pa je, da smo vsa ta leta ostali skupaj, kot velika družina. In če mine deset dni, da se ne vidimo, imam takoj občutek, kot da mi nekaj manjka.«
In potem je spet toliko bolj veselo, ko se vsi pevci zberejo skupaj. »Takrat se v glavnem samo šalimo, saj pojemo v zadnjem času samo še na odru. Razen kadar vadimo kakšne nove pesmi, takrat še vedno stopimo okoli klavirja in zapojemo. In takrat na dan privrejo tista naša najbolj pristna čustva. Res se imamo lepo.«
Tomislav prihaja iz velike družine, ima še tri brate in šest sester. In čeprav so vsi podedovali posluh za petje po mami, se poklicno z glasbo ukvarja le on. »Je pa prijetno, ko se zberemo vsi skupaj pri starših doma – hvala bogu sta mama in oče še živa – in zapojemo. In zdaj sem ob takih priložnostih končno jaz glavni. Včasih namreč nisem bil. Ker sem bil eden od mlajših v družini, sem moral vedno poslušati starejše.«
No, malo za šalo, malo pa tudi zares ob tem dodajamo, da Tomislav uboga svojo ženo. Ker je tudi Mirjana, ki je sicer po poklicu medicinska sestra, zelo dobra pevka, vsako novo pesem zapoje najprej njej. »Žena je moja opora. Vsako novo pesem vedno najprej poslušam z njo. Priznati moram, da ima kar velik vpliv na to, katero pesem izberem in katere ne. Zelo rad namreč opazujem, kako se na kakšno pesem odzove,« pojasni in doda, da imajo glasbo radi tudi njuni štirje sinovi. Ali bo šel kateri od njih po njegovih stopinjah, pa bo pokazal čas.
V začetku decembra je Tomislav slavil še en velik jubilej – petdeseti rojstni dan. Praznoval je tako, kot se za Dalmatinca spodobi – veselo in na veliko. »Pripravil sem kar tri zabave – eno za domače, drugo za glasbene kolege in tretjo za prijatelje.« S številko se ne obremenjuje preveč, saj se strinja s trditvijo, da dokler je človek zdrav in počne tisto, kar ima rad, leta niso pomembna. Kljub temu pa ugotavlja, da je zdaj vseeno drugačen. »Verjetno sem pametnejši in predvsem bolj umirjen. Včasih sem lahko vse dneve igral košarko in nogomet, pa potem vse noči nastopal. No, zdaj tega ni več. Navsezadnje se mora človek vesti letom primerno.«
