Nase pa je dovolj zgovorno opozarjal že pred tem: na primer z zmago na mladinskem prvenstvu v Dubaju leta 2013 ali na evropskem prvenstvu v Londonu leta 2016, kjer je osvojil srebro. Tam je visokorasli nasmejani mladenič, ki ga je ljubezen do plavanja popeljala na študij v Ameriko, ugnal celo plavalca Damirja Dugonjiča, svojega velikega vzornika.
A kljub uspehom Peter John Stevens ostaja skromen in prizemljen fant. »Seveda mi veliko pomeni, da lahko za Slovenijo dosegam takšne uspehe. Vendar pa se z nagradami ne obremenjujem preveč in tega tudi ne doživljam kot pritisk. Predvsem je zame to dobra motivacija, ker se ti delo pač poplača. Nisem pa človek, ki bi bil nenehno pod stresom – tudi ko je nekaj zahtevno, mi uspeva, da se obdržim na taki ravni, da sem tekmovalno zelo dober.«
Disciplino so nanj v neki meri gotovo prenesli tudi starši, saj sta oba, tako mama Slovenka kot oče Anglež, vrhunska baletnika. Ljubezen do plesa sta uspela vzbuditi v svojem drugem sinu, Petrovem mlajšem bratu, Petra pa baletno udejstvovanje ni nikoli zanimalo. »Rad pogledam kakšno baletno predstavo, a to je vse. Starši me v to smer drugače nikoli niso silili. Kot otrok sem bil na dveh maminih treningih, a samo na ogrevalnem delu, tam sem se malo hecal, pri vsem drugem pa sem raje šel iz dvorane.« (smeh)
Sicer pa ga tudi k profesionalni karieri v plavanju ni spodbudil nihče, zgodila se mu je bolj po naključju. »Plavati sem začel, ker mi je to svetoval zdravnik. Pri treh letih sem namreč zelo na hitro zrasel in opozorili so me, da bi lahko imel težave s hrbtom. Plavanje mi je pri tem pomagalo. Do srednje šole sem bil v redu plavalec, a priznam, da sem na treninge hodil bolj zaradi prijateljev. Hkrati sem treniral tudi tenis, potem pa je vse skupaj postalo prenaporno – ne moreš štirideset ur na teden samo športati! (smeh) Na prehodu v srednjo šolo sem se zato odločil za plavanje, ker sem imel tu več prijateljev.« V tretjem letniku srednje šole pa se mu je v plavanju nenadoma odprlo in pojavila se je želja po tem, da bi šel na študij v Ameriko in si tako omogočil boljše razmere za športni razvoj.
Kartanje namesto žura
Danes je res študent univerze v Tennesseeju – oziroma tik pred koncem študija. Med našim pogovorom ga je zadnji izpit čakal čez nekaj dni, potem pa naj bi kmalu diplomiral. »Moral bi v bistvu že poleti, a sem se odločil, da bom vse skupaj malo podaljšal,« se zasmeji. Če bi se spet odločal za študij, bi se spet odločil za Ameriko, pravi. »V Sloveniji se vzporedno s fakulteto ne bi mogel zares posvečati treningom, v Ameriki pa treniraš in tekmuješ za svojo šolo, ob tem pa se izobražuješ.« Velika razlika je tudi v profesorskem pristopu. »Če potrebuješ individualno delo, se ti izjemno posvetijo. In nihče te ne bo 'zafrknil' s težavnostjo izpita, da ga boš naredil šele v tretjem ali četrtem roku. Ko se pogovarjam s prijatelji v Sloveniji, se večinoma pritožujejo, kako so profesorji nefer in kako težke izpite jim dajejo. Ni jim do tega, da bi pomagali učencem, da bi bili kar najboljši. Res je, da je v Ameriki šola plačljiva in je to morda razlika. A mislim, da bi bil odnos med učenci in profesorji tudi v Sloveniji lahko boljši, če profesorji ne bi bili tako zategnjeni.«
Boljše so v Ameriki tudi možnosti za zabavo, pri čemer je moral biti Peter zelo discipliniran, da ga niso prepogosto premamile. »Saj si vzameš čas za žur, a se moraš hkrati zavedati, kje je treba potegniti črto. Vsak konec tedna preprosto ne moreš žurirati, pa čeprav se to v Ameriki da – če bi hotel, greš lahko ven tudi v ponedeljek in so vsi zunaj. (smeh) Toda jaz sem se pač osredotočil na treninge, ker je moj veliki cilj, da bi na olimpijskih igrah nastopal za Slovenijo, in vedel sem, da moram za to delati. Mnogokrat sem namesto žura raje ostal doma, si ogledal kak film ali odigral partijo kart in šel bolj zgodaj spat.«
Ponos staršev
Čeprav je v Ameriki hitro našel prijatelje, pogreša domačo družbo, zato trenutke, ko se vrača v domovino, vedno izkoristi za prijateljska druženja. »Domov se vrnem približno dvakrat na leto za kak teden. Letos sem bil štirikrat, ker sem zaključil treninge za šolo – verjetno največkrat do zdaj. S starši pa smo se videli celo sedemkrat, saj sta prišla na vse moje tekme.« Mama in oče sta nanj neizmerno ponosna in se trudita, da ga spremljata tudi na tekmah v krajih, ki so zelo daleč od doma. »Sta kar malo nora,« se smeje Peter. »Najdlje, kar sta do zdaj potovala, je bilo do Kanade.« No, pa saj so tudi Petru potovanja nekaj vsakdanjega – v prihodnosti pa jih bo verjetno še več, saj namerava trenirati tako v Ameriki kot s slovensko reprezentanco in se po najboljših močeh pripravljati na olimpijske igre v Tokiu. »Ko si toliko na poti – jaz sem recimo bil, ker smo s fakulteto hodili na tekmovanja na druge šole –, se nabere kup nekih zgodb. Nekoč tri dni nisem mogel z letališča, ker so odpovedali vse lete. Saj sploh ne vem, kaj sem delal ves ta čas. Najbrž gledal filme. (smeh) No, ampak na koncu so me, ker sem bil tako prijazen do ljudi za pultom, dali v prvi razred, tako da je bilo vsaj to pozitivno. (smeh) Poleti pred evropskim prvenstvom sem pa ostal v Chicagu, ker je imelo letalo zamudo. Na srečo sem imel tam prijateljico, ki mi je odstopila sobo, ker je bil glasbeni festival in so bili vsi hoteli rezervirani, tako da nisem mogel dobiti sobe. A kot sem rekel, sem se na vse te zaplete zdaj že navadil. Prej ko sprejmeš, da se ti lahko vse to zgodi, lažje je.«
