Marca bo nastopil tudi v Ljubljani, v areni Stožice, kjer je pel že leta 2010. To je bil prvi koncert v takrat na novo odprti dvorani, slavnemu tenoristu pa je uspelo, da jo je napolnil do zadnjega kotička.
»Na ta koncert imam res lepe spomine. Bila je posebna izkušnja in komaj čakam, da jo ponovim. Radoveden sem, kako bom nastop na istem mestu doživel letos – mislim, da bo drugače kot pred dobrimi osmimi leti,« pravi Carreras, ki se od petja sicer ne namerava dokončno posloviti.
»Pel bom še naprej, saj je petje nekaj, brez česar si ne morem predstavljati življenja, ga bo pa zagotovo manj, kot ga je bilo v preteklosti.« Več časa bo končno lahko namenil družini, ki je poleg glasbe najpomembnejša stvar v njegovem življenju. »Ko sta bila otroka mlajša, sem bil nenehno na poti, zato si želim, da bi imel zdaj več časa zanje. Več pa se želim posvečati tudi svoji fundaciji Leukaemia Foundation, za katero upam, da bomo z njo v prihodnosti dosegli še več.«
Carreras je tako aktiven v boju proti levkemiji, ker se je s to zahrbtno boleznijo spopadel tudi sam. Imel je le deset odstotkov možnosti, da preživi, vendar se je odločil, da se bo boril in zaupal zdravnikom. Obdobje bolezni je bilo gotovo najtežje v njegovem življenju, pravi, na poti k ozdravljenju pa mu je pomagal slovenski zdravnik, profesor Ciril Rozman, ki ga še danes pogosto omenja v intervjujih kot človeka, ki mu je neskončno hvaležen.
»Profesorja Cirila Rozmana sem spoznal v Barceloni. Takrat je bil vodja oddelka in resnično lahko rečem, da mi je rešil življenje. Njegovi nasveti, njegovi napotki in usmerjanje k pravim specialistom so mi rešili življenje. Za to mu bom večno hvaležen. Profesorja resnično globoko spoštujem in še danes sva prijatelja in ni samo moj zdravnik.«
Ostaja skromen
Carreras je željo po nastopanju začutil že pri šestih letih (njegov vzornik je bil Mario Lanza), na odru pa je od enajstega leta, ko je v barcelonski operi pel vlogo Trujamána v operi Manuela de Falle. Od takrat pa do zdaj je nanizal več kot šestdeset vlog in pel na večini najpomembnejših svetovnih odrov (v milanski Scali, Metropolitanski operi, londonskem Royal Opera Housu itd.). Svetovno slavo pa je dosegel leta 1990, ko je v Italiji v času svetovnega nogometnega prvenstva nastopil skupaj s Placidom Domingom in Lucianom Pavarottijem. »Vsak od nas treh je zgodba zase. Povezala nas je glasba, ki smo jo tako lahko predstavili širšemu občinstvu. Veliko pa smo se družili tudi zasebno,« pravi Carreras o glasbenem sodelovanju in druženju z velikima tenorjema. »Vseskozi je bila v ospredju diskusija o nogometu. Saj veste, da sva z Domingom na nasprotnih polih, kajne? On navija za Real, jaz za Barcelono!« se zasmeje. Za nogometne tekme si še zdaj vzame čas, če le lahko. »Če v prihajajočih dneh nimam pomembnega koncerta, domače tekme spremljam na stadionu. To je moja strast!«
Kljub slavi Carreras ostaja skromen in vseskozi poudarja, da je najpomembnejše to, da je na odru vedno dal vse od sebe. »Svoj talent sem izkoristil in izpilil do zadnje note. To je največ, kar lahko dam občinstvu, in tudi to, kar po mojem mnenju občinstvo najbolj ceni. Tudi slovensko, ki ga ocenjujem kot zelo toplo in čustveno!«
