Simpatična Sandra Debelak iz Medvod živi svoje sanje. Kot edini Slovenki ji je uspel veliki preboj, saj igra v meniških nadaljevankah. Ker na sprejemnih izpitih na našem AGRFT-ju ni bila uspešna, je srečo poskusila na igralski šoli produkcijske hiše Televisa, kjer je bila med sedem tisoč kandidati na avdiciji izbrana v srečno petdeseterico.
Ko razmišljamo o Mehiki in telenovelah, takoj pomislimo na španski jezik, ki ga mora igralec obvladati. »Španščino sem se začela učiti šele v četrtem letniku gimnazije in jo izbrala kot enega od predmetov na maturi. Takrat se mi še sanjalo ni, da me bo pot vodila v Mehiko. Igralstvo je bila moja strast, ki sem jo uresničevala v amaterskem gledališču v Medvodah, zato sem srečo poskusila na AGRFT- ju. Žal sem bila neuspešna, kmalu zatem pa sem na nekem forumu prebrala, da ima v Mehiki tamkajšnja produkcijska hiša Televisa svojo igralsko šolo CEA, na katero se lahko vpišejo kandidati z vsega sveta. Seveda brez avdicije ne gre. V prvi krog se jih uvrsti 500, na šolo pa jih vzamejo 50, v dveh oddelkih po 25. Ko sem bila izbrana, sem bila zelo srečna, a v šolo bi morala že januarja, zato sem prosila, ali lahko študij premaknem za eno leto. Čeprav nisem pričakovala, so mi to odobrili. Presodila sem namreč, da bi bil dober mesec dni za priprave premalo.«
Sandrina mama je, čeprav hčeri privošči le najboljše, le upala, da si bo v enem letu premislila in njena edinka ne bo šla v Mehiko. A se je zmotila, Sandra niti za hip ni omahovala. »Šla sem z lahkim srcem, saj so se doma na koncu sprijaznili in tako mami kot dedi sta me podpirala pri moji odločitvi.«
Triletna igralska šola jo je navdušila. »Dobro je poskrbljeno za tiste študente, ki niso iz špansko govorečih držav. Imeli smo namreč posebne ure španščine. Študentje smo bili iz Grčije, Nizozemske, Rusije, veliko jih je bilo tudi iz latinske Amerike, Venezuele, Argentine, Kube … Seveda niso manjkali niti Španci.«
Ko je Sandra končala triletno šolanje, ji je šola priskrbela enoletno pogodbo s produkcijsko hišo Televisa, a kljub temu je morala za vsako vlogo opraviti avdicijo. »Potem pa si prepuščen sam sebi. Zdaj že šest let živim v Mexico Cityju, prva tri leta sem se šolala, zdaj pa delam, igram, snemam. Moja prva vloga je bila v nanizanki La Rosa de Gaudelupe. Igrala sem v Despertar contigo, El señor de los cielos, Like la leywenda, Por amar sin ley, Come dice el dicho ...«
Vsak teden se udeleži vsaj ene avdicije, pri nekaterih je bolj, pri drugih manj uspešna. Veliko nastopa tudi v reklamah, trenutno v reklami za znano mehiško znamko piva. »Za igranje imaš v Mehiki ogromno možnosti. Seveda pa je vse odvisno od pogodbe. Če jo skleneš s Televiso in če denimo igraš tudi v naslednji sezoni serije, dobivaš plačo tudi takrat, ko pol leta ne snemaš. Ampak takrat tudi ne smeš početi nič drugega.«
Za prosti čas in zasebno življenje igralcu ne ostane prav veliko časa. Kljub temu se je Sandra zaljubila v mehiškega igralca, s katerim si delita tudi stanovanje. »Velikokrat se pogovarjava o svojem delu in lepo je, da to lahko z nekom deliš. So pa mehiški moški nekoliko drugačni od slovenskih, bolj zaščitniški so. Ko greš po ulici, vedno rečejo, naj gre ženska na notranjo stran, da je ne povozi avto, odpirajo vrata, nikoli ne pustijo, da bi v lokalu plačala ženska, skratka, so veliki kavalirji.«
Sandra se je življenju v Mehiki privadila, čeprav si še vedno želi, da bi se vrnila domov. »Vsako leto v Sloveniji preživim mesec dni dopusta in težko mi je, ko se moram vrniti.«
To, kar ji gre v Mehiki najbolj na živce, je, da ne more nositi kratkih hlač. »Če jih oblečeš, moški žvižgajo za tabo, tako kot če oblečeš kratko krilo ali se malo bolj urediš. Takrat je bolje, da ne uporabljaš javnega prevoza.«
