Postavni mladenič Žiga Jelar je eden najbolj vsestranskih slovenskih športnikov. Seveda pa so smučarski skoki njegova paradna disciplina. S smučmi se na nebu počuti svoboden kot ptica. Le redki pa vedo, da je tudi pravi virtuoz na harmoniki. Med drugim je meh na glasbilu raztegoval tudi na finalu svetovnega pokala v smučarskih skokih v Planici, kjer je požel bučen aplavz.
»Že kot majhen sem veliko časa preživel na snegu. Za domačo hišo sem tekel na smučeh, pozneje pa na sosednjem hribu tudi skakal,« se svojih prvih športnih začetkov spominja Žiga, ki je tudi že zelo zgodaj, pri komaj petih letih, vedel, da so skoki šport, v katerem bo najbolj užival. »Hitrost, višina in dolgi poleti so me prepričali, da to še danes počnem s srcem,« pravi mladenič, ki se je s podobno strastjo posvetil še čisto drugi stvari – glasbi.
Avseniki so večni navdih
»Najverjetneje so me člani kultnega slovenskega narodno-zabavnega Ansambla Slavka Avsenika prepričali, da sem se podal še v glasbo. Iz otroških dni se sicer bolj medlo spominjam, da so na televiziji prenašali kar nekaj njihovih koncertov, ki sem jim z zanimanjem prisluhnil. Pri treh letih sem dobil plastično harmoniko – igračo, pri kateri sem po nekaj mesecih zaradi igranja z Avsenikom pred televizorjem strgal kartonasti meh. Starši so kmalu opazili moje veliko navdušenje in pri petih letih sem dobil pravo diatonično harmoniko,« se v smehu spominja Žiga, ki je staršem hvaležen, da so ga poslali tudi na učenje harmonike. Kljub napornim treningom in tekmam ter obveznostim za »običajno« šolo mu je uspelo nadaljevati poučevanje pri mojstru Janezu Fabijanu iz Zgornje Besnice, dokončal pa je tudi glasbeno šolo v Kranju, kar je tudi svojevrsten dosežek.
Za domači orkester instrumentov
Žiga igra na diatonično harmoniko Rutar z uglasitvijo C-F-B, razen smučarskih pa je v preteklosti obiskoval tudi harmonikarska tekmovanja, kjer je tudi dosegal uspehe. »Všeč so mi zapletene skladbe, ki mi predstavljajo velik izziv. Danes pa kljub pomanjkanju časa zelo rad zaigram tudi kakšno dalmatinsko oziroma takšno skladbo, da gre poslušalcem v uho in lahko tudi zapojejo,« pravi. Vendar pa harmonika ni edina njegova strast. Obožuje tudi kitaro, nekaj malega pa zna igrati tudi na klavir in bobne. »Doma imam dve harmoniki, akustično kitaro, bendžo, električno kitaro in klaviaturo,« je naštel svoj bogat glasbeni hlevček, iz katerega bi zlahka naredil kar orkester. Vendar pa Žiga ostaja predan športu. »Rad bi postal navdih za mlajše in navsezadnje tudi za konkurenco. Želim pustiti sledi v tem športu in tudi v Sloveniji. Nočem pa, da bi bil znan samo kot vrhunski športnik, temveč tudi kot dober človek,« sklene.
