»Življenje je le eno in od nas je odvisno, kako ga bomo preživeli. Nama s Klemnom je družina najpomembnejša. Postavila sva jo na prvo mesto in se organizirala tako, da imava več časa. Četudi je to pomenilo, da je on dal odpoved v SNG Drama Ljubljana in šel med svobodnjake. Končno imava več časa za otroke in naju,« je Mojca Fatur razkrila ozadje za mnoge nenadne in nerazumske odločitve svojega partnerja, s katerim ima tri in šest let stara otroka, iz prejšnje zveze pa še navihano dvanajstletnico.
Mojca Fatur se je za svobodnjaško pot odločila že pred leti, ko se je poslovila od koprskega gledališča, v katerem je dolgo ustvarjala. Službe ni prav nič pogrešala, saj je imela dovolj dela, obenem pa se je tako lahko bolj posvetila družini. »Sicer pa ves čas nekaj počnem. Sem sredi snemanja celovečernega filma, v katerem imam manjšo vlogo. Veliko pa tudi sinhroniziram risanke. Letos sem sodelovala pri zelo veliko sinhronizacijah. Na odru sem nazadnje stala pozno spomladi, saj ves čas gledam, da nimam preveč dela, saj mi to prija. Imam majhne otroke, v gledališču pa delovni urnik ni ravno prijazen družinskemu življenju,« pravi Mojca, ki ji je bilo, ko je bila še v službi, težko vse usklajevati. Odhod iz službe je bila njena odločitev, zato se ji ni bilo težko navaditi, da je več doma. »Če je ne bi sprejela, bi živela tako kot večina drugih ljudi. Vendar tega nisem želela,« je iskrena. V veselje in zadovoljstvo ji je, da je podobno storil tudi Klemen, saj imata zdaj kot svobodnjaka končno več časa. Trudita se, da vse poslovne obveznosti opravita dopoldan, ko je Mila v šoli, mlajša pa v vrtcu. Ker živijo v najožjem središču Ljubljane, vse obveznosti opravijo peš, zato ne izgubljajo časa v avtomobilu. Mila ima do šole deset metrov, ravno tako mlajša do vrtca. »To je pravo razkošje. Poleg šole Mila tudi pleše balet, obiskuje še konservatorij in pleše sodobni ples. Je zelo samostojna punca, in čeprav je stara dvanajst let, ko se začenja puberteta, je njena puberteta takšna kot njeno ime – mila. Za zdaj je res super, bomo pa še videli, kako bo. Lepo mi je tudi z mlajšima otrokoma. Zdaj sta že toliko velika in samostojna, da res uživamo drug z drugim. Za zdaj samo hodita v vrtec, saj sta za kakšne druge dejavnosti še premajhna,« pripoveduje Mojca, ki doma zahteva nekaj reda, a ni prestroga. Popušča pri pospravljanju, saj ne želi, da je njihov dom videti, kot da živijo v laboratoriju, temveč prijetno zatočišče za vse družinske člane. Od otrok pa zahteva lepo vedenje, da znajo lepo pozdraviti, reči prosim in hvala ter da niso nesramni do drugih, ne glede na to, ali ima kateri slab dan.
Prazniki za družino
Malce jim popušča tudi v prazničnih dneh – predvsem jim dovoli, da gredo spat pozneje kot običajno. Sicer pa se njihov praznični december začne konec novembra, ko napišejo pismo Božičku in naredijo adventni venček. »Kakšnih drugih posebnih ritualov pa nimamo. Za božič smo vedno doma, v decembrskih dneh pa radi obiščemo moje in Klemnove starše. Odpravimo se tudi na kakšen izlet, beremo, se igramo, pečemo, ustvarjamo. Kar koli, samo da smo skupaj in prazniki hitro minejo,« pravi.
Z letom, ki se izteka, sta oba s Klemnom zelo zadovoljna. »Bilo je lepo leto, plodno, polno osebnih notranjih napredkov. Kot družina smo bili več časa skupaj, kar se mi zdi najlepše. Nekaj časa zase sva si lahko vzela tudi midva, kar nama je bilo v veliko veselje. Saj nama je z otroki čisto lepo, vendar so trije popolnoma dovolj!« v smehu sklene.
