Pred kratkim so nastopili na Aktualovem koncertu, prihodnje leto pa pol stoletja zaznamovali s poletno turnejo, na kateri nameravajo odigrati 25 koncertov po vsej Sloveniji. Turneja bo imela naslov po njihovi že skoraj ponarodeli skladbi Cela ulica nori.
Cela ulica nori je sicer skladba, s katero so leta 1998 odnesli zmago na festivalu MMS v Piranu. Takrat se niso ravno zavedali, kakšno uspešnico so ustvarili, priznavajo. »Hiteli smo s pripravami na ploščo in novimi skladbami, pravzaprav smo z izdajo novih singlov kar malo prehitevali stvari. A hkrati smo se zavedali, da z enim hitom težko zgradiš uspešno kariero, in ravno to nam je dalo ustvarjalni zagon,« se spominjajo. »S podporo založbe smo si počasi gradili svoj prepoznavni stil in naš cilj je bil predstaviti lastne skladbe tako v televizijskih oddajah kot z nastopanjem v živo.« Na začetku so res neutrudno nastopali – že po prvi zmagi na MMS leta 1996 s Ko bo padal dež so se odzvali praktično vsakemu povabilu. »Igrali smo tudi na najbolj nemogočih krajih, in če je bilo treba, smo po službi sedli v avto in se na primer tri ure cijazili do Murske Sobote na polurni intervju. Vmes pa seveda brez premora ustvarjali nove skladbe,« priznavajo. To je torej odgovor za vse, ki mislijo, da je njihov uspeh prišel čez noč in da so pravzaprav nizali hit za hitom – za vsem tem se skrivajo ure trdega dela.
Glasba poletja in sonca
A kako se je vse skupaj sploh začelo? Dare Kaurič in Reno Čibej, najbolj prepoznavna člana Kingstonov, sta prej delovala v skupini Continental, ki je večinoma preigravala tuje uspešnice. »Vseskozi me je vleklo, da bi začeli ustvarjati tudi avtorsko glasbo, in tako sva se z Renom odločila, da je čas za nov začetek,« pravi Dare. V novonastali band sta povabila Zvoneta Tomca, ki je takrat ravno opravljal sprejemne izpite za glasbeno akademijo. »Spomnim se, da mu oče ni dovolil na vaje, dokler ne naredi sprejemnih,« se smeje Dare. »Sicer pa odločitev za zvrst glasbe, ki jo bomo izvajali, ni bila težka – oba z Renom sva rada poslušala reggae pop glasbo. Ravno takrat je na lestvicah kraljeval komad Sweat (A La La Long) skupine Inner Circle, in glede na to, da so nam taki ritmi ustrezali, smo zajadrali v te vode. Pozitivna, srečna glasba, ki spominja na poletje in sonce – odločitev pa je bila očitno pravilna. Tudi ime smo si izbrali v tem slogu: ker reggae prihaja iz Jamajke, smo si za ime benda izposodili kar ime njihovega glavnega mesta Kingston.«
Za prvo ploščo in snemalne ure so sredstva nabirali z igranjem v domačem kraju ob vikendih. Pomagala jim je tudi upraviteljica hotela, v katerem so igrali, ki je klicala na TV-oddaje in prosila urednike, ali bi se Kingstoni lahko predstavili pri njih. »Že na začetku smo prav zaradi tega tako nastopili v oddaji Stojana Auerja Poglej in zadeni, to pa celo ne v Zvezdnem prahu, namenjenem debitantom, temveč kar na glavnem odru,« se pohvalijo. Članov zasedbe je bilo od začetka pet – sta se pa vmes zamenjala bobnar in kitarist. V prvi postavi sta bila namreč že pokojni bobnar Stanko Kovačič - Fish in kitarist Miran Hvala, danes bobne igra Klemen Ogrizek, kitaro pa Dejan Dimec.
Tudi zasebno prijatelji
Med njihovimi številnimi nastopi je tudi petje na absolventskih izletih v Grčiji, kjer jih vedno lepo sprejmejo, imajo pa s teh potovanj na zalogi tudi številne zabavne in celo neverjetne zgodbe. »Himna absolventa 2006 je skoraj povzročila trk ladje,« se smejejo. »Lokalni protokol odhoda ladje iz pristanišča gre nekako takole, da pristojna oseba v rdeči majici na kopnem z mahanjem rok pokaže krmarju na ladji, da lahko odveže vrv. Po naključju se je v tistem času na pomolu znašel neki absolvent v rdeči majici, ki je bil očitno pod vplivom koreografije, morda pa tudi česa drugega, za naš komad Non stop, ki so se ga naučili vsi absolventi, in je tako mahal na pomolu. Krmar ladje, misleč, da gre za utečen signal, je spustil vrv, ki se je zapletla v propelerje motorja, tako da se je ladja začela nevarno približevati obali in že je kazalo, da bo trčila v pomol. K sreči je bila blizu druga ladja, s katere so pomagali, tako da okoli tristo absolventov, ki so bili na barki, ni bilo v nevarnosti,« člani opišejo zabavno anekdoto, ki bi se lahko končala tudi malo manj zabavno. Sicer pa se skupaj ne zabavajo samo na potovanjih in nastopih po Sloveniji, temveč se kot dobri prijatelji prav tako radi družijo zasebno, najraje na skupnih piknikih z družinami in kolegi. »Glede na to, da smo doma na različnih koncih, pa se, če se že ne vidimo, slišimo prek elektronske pošte in telefonov,« pravijo.
Hvaležni občinstvu
Do nekaterih sodobnih pojavov na glasbeni sceni, na primer šovov talentov, so Kingstoni kritični, saj sami dobro vedo, da uspeh ni instantna zadeva. »Dvomimo, da bo katera od teh zvezd obstala na dolgi rok, sploh če je mislila, da je za 'slavo' potrebna samo zmaga v katerem od šovov. Trg, če smo čisto realni, še bolj pa organizatorji teh šovov, potrebujejo vedno nov material, da ga povzdignejo do nebes, prežvečijo in potem čim prej izpljunejo, da naredijo prostor za nove zvezde. Ker se vse spreminja, je težko, da se bodo še ponovili kaki Beatli ali Stonesi.« Navsezadnje je tudi njihov uspeh v slovenskem prostoru precej težko ponoviti, tudi če bi za to obstajal recept. »Za uspešno kariero je težko napisati recept,« so stvarni fantje. »Poleg veselja do glasbe, talenta, vadbe in podobno je nujna potrpežljivost in to, da si pripravljen na vse dobre in slabe strani tega posla. Skratka, za vse to je potreben čas, ki pa ni zaveznik uspeha čez noč.« Vseeno pa pomaga, če imaš res rad to, kar počneš. »Dolgoletno delovanje je mogoče samo z ljubeznijo do glasbe, ki ostaja, tudi če ne gre vedno vse po načrtih. Mi imamo srečo, da občinstvo sprejema naše skladbe na način, ki si ga marsikdo lahko samo želi. Res smo ponosni in hvaležni za vse, kar damo in prejmemo od občinstva, ki je za nas vedno na prvem mestu.«
Za konec pa še – kako pozitivno naravnanost, ki prežema njihove skladbe, ohranjajo tudi v vsakdanjem življenju? »Poskušamo se čim manj obremenjevati s stvarmi, ki niso življenjsko pomembne, in se sekirati, sploh če nanje nimamo vpliva.«
