Nekoč je bil zvezda televizijskih pogovorov, danes pa je Mark Žitnik Strle predan in ljubeč oče. Nase je nazadnje opozoril z neutrudnim bojem za preživetje sina Tristana, ki ga vzgaja s partnerjem Rokom. In dokazal, da predsodki ne pomenijo nič, če jim sam ne verjameš. »Mi šele zdaj zares živimo – ne zato, ker je to otrok dveh gejev, ne zato, ker je bil bolan otrok – zdaj je to petletnik, ki uživa življenje. Prej sem vsa leta živel v strahu in dvomu, ali bo preživel, ali bo lahko normalno živel.«
Tristan je pred kratkim praznoval peti rojstni dan. Čeprav se je rodil s hudo srčno napako, je po zaslugi svojega tatija Marka in očija Roka, ki sta se borila za njegovo zdravljenje, danes zdrav in radoživ deček. Prestal je štiri naporne operacije v Izraelu, zadnjo pred enim letom. In deček, za katerega so bili ob rojstvu zdravniki prepričani, da ne bo preživel, je zaradi vztrajnosti svojih ljubečih staršev danes otrok, ki teče, se vozi s skirojem in se potaplja. »Pred petimi leti pa nismo vedeli, ali bo vezan na posteljo ali ne. Ko njegovemu izraelskemu kirurgu pošljem fotografije, kako se potaplja, je tudi zanj, ki je zdravil to hudo obliko bolezni, ki jo ima Tristan, nepredstavljivo. Za nas je bil ključni stavek kirurga, ki nam je rekel: 'Vi se odločite: ali imate bolnega otroka in se boste skladno s tem obnašali, ali pa se prepričajte, da imate zdravega otroka.' A šele po treh letih sva z Rokom lahko sprejela, da je to zdrav otrok in smo tako živeli. Spomnim se, da je od Rokove sestre za tretji rojstni dan dobil skiro. Mislil sem si: pa kako ti naši najbližji ne vedo, da najin otrok ne bo mogel voziti skiroja! Danes res divja z njim, takrat pa si niti v sanjah nisem predstavljal, da bo kdaj tako. Ko smo preklopili, da imamo zdravega otroka, se je veliko spremenilo.« Globoko vzdihne in si obraz zakoplje v roke. »To je tisti vzdih, ki ga verjetno doživijo starši že v porodnišnici, ko izvedo, da je z njihovim otrokom vse v redu in da so zdaj družina. Pri nas pa je vse to premaknjeno naprej, mi smo šele zdaj začeli uživati kot družina. Kot da se je otrok ravnokar rodil. Vem, da je težko razumeti, a mi smo zdaj šele dobro leto mirni. Ta zadnji poseg mu je omogočil boljše življenje, saj ima zdaj dovolj kisika v krvi, da lahko počne vse.«
Danes se Mark vse groze, ko je sedel poleg otroka z odprtim srcem in čakal, ali bo preživel operacijo, niti ne spominja več dobro. Zdaj je tudi za njegovo družino napočil čas za lepe stvari in doživetja. »Mi šele zdaj zares živimo – ne zato, ker je to otrok dveh gejev, ne zato, ker je bil bolan otrok – zdaj je to petletnik, ki uživa življenje. Prej sem vsa leta živel v strahu in dvomu, ali bo preživel, ali bo lahko normalno živel.«
Biti gej z družino na vasi
Mark je bil do zdaj zadržan do medijev in je dajal intervjuje le v zvezi z bojem za otroško srčno kirurgijo. O zasebnosti, o življenju s partnerjem Rokom Strletom ni razpredal, čeprav ni skrivnost, da sta bila Mark in Rok ena prvih registriranih istospolnih partnerjev pri nas in bosta januarja praznovala že dvajseto obletnico zveze. In polovico tega časa sta razmišljala, da bi rada imela družino, sploh Mark, ki si je otroka želel že pri svojih dvajsetih letih. Ko se jima je želja izpolnila po dolgem načrtovanju in sta dobila Tristana, čigar biološki oče je Mark, se je zapletlo s Tristanovim zdravjem. Neskončno prejokanih noči, stisk in groze, ki si jih lahko predstavlja vsak, ki je starš, je zdaj konec. »On je moja največja sreča in veselje. Kadar gremo mi skupaj po nakupih, se mi zdi, da tega ne moremo narediti drugače, kot da se primemo za roke in korakamo.« In ker sta bila tako Mark kot Rok vedno iskrena v tem, kar sta, ju tako jemljejo tudi njuni someščani. »Živeti v Cerknici in biti v redu, se držati za roke, kadar gremo v trgovino – kaj si ljudje ob tem mislijo? Vem, da bodo njihova razmišljanja, ki jih bodo delili s svojimi otroki, nato prišla do mojega otroka. A moram reči, da v dvajsetih letih nisva imela niti ene težave.» In čeprav živijo v bolj ruralnem okolju, kjer naj bi bili ljudje polni predsodkov, so dokazali, da ljudje niso takšni. »Tristan ima v vrtcu nekoga, ki je temnopolt, nekoga, ki še ne zna slovensko, on pa ima dva očka in srčno napako. A to je življenje! Na začetku sem se ukvarjal celo s tem, da bi otroka vozil v Ljubljano v kakšen zasebni vrtec in pozneje v šolo, da ne bi izstopal. A potem sem si rekel: zakaj bi ustvarjal neko umetno cono udobja, če je pa življenje takšno, da ima pač dva očija? S tem bo tudi on moral živeti, zakaj bi ga zavijal v vato? Jaz ne želim, da bi se drugi strinjali z mojim načinom življenja. Tudi sam sem se spraševal, ali sem si dovolil nekaj, za kar ta otrok ni podpisal vnaprej. Je bila moja želja po otroku moj egoizem, da sem otroka umestil v istospolno družino? A kateri otrok je podpisal, da bo imel očeta, ki ga ni več v družini, da ima bolno mamo? Ko mi nekdo reče, da sem si vzel pravico do otroka, rečem: ne, vzel sem si pravico, da bom dober roditelj nekomu, ki ga čaka življenje. In če bom jaz dober in delal tako, kot je treba, ga učil in iskal njegove potenciale, potem sem naredil vse. Kako bo on to videl čez dvajset let, pa ne vem,« je iskren Mark. In doda, da ne želi biti nikakršen obraz boja za istospolne družine in njihove pravice, želi le živeti s svojo družino. In za kaj tako iskrenega moraš biti močan. »Vedno sem bil iskren, tako glede svoje spolne usmerjenosti kot zasebnosti. Če ne bi bil močan in iskren, se ne bi odločil za otroka in skupno življenje.«
Imela bi še kakšnega otroka
»Ne moreš spreminjati sveta, lahko pa spremeniš svojo okolico. Tako lepo mi je, ko gledam in poslušam otroke v vrtcu, ki so še brez predsodkov: za njih je pomembno, ali jim je Tristan simpatičen in ali ima dobro igračo,« pravi Mark, ki se je zaradi vsega časa, ki ga je fantek preživel v bolnišnicah, najbolj bal, da bo postal plašen in tih otrok. A je ravno obratno: Tristan je danes pogumen in radoveden otrok. »Ne vem, kakšna vprašanja se bodo pojavljala. Tristanu je danes super, da ima dva očija. Ko mu v vrtcu prijatelji rečejo, da ima dva očija, jim odgovori, da je to bolje kot imeti enega. Tako razmišlja danes. Najina naloga kot naloga staršev je, da vodiva otroka tudi skozi takšna razmišljanja in ga naučiva, da je v redu biti zadovoljen sam s seboj. Nekdo je gej, nekdo ima srčno napako, nekdo je super očka, nekdo pa ni. In le za to gre: da si okej s tem, kar si.« Mnogi ga sprašujejo, ali bi imela z Rokom še kakšnega otroka. »Do zdaj o tem nisva razmišljala, ker sva se ukvarjala s sinovim zdravjem. Ampak ja, ker je tako lepo biti oče, bi imela še kakšnega otroka.«
