»Nimam se za operno legendo, niti za poslednjo divo, kot novinarji radi pišejo. Vsako obdobje ima svoje dive, jaz sem se samo trudila, da sem svoje delo opravila čim boljše, na najvišji ravni,« je v enem od intervjujev dejala španska sopranistka Montserrat Caballe, ki je v začetku oktobra pri 85. letih preminula v bolnišnici v Barceloni. Nastopala je skoraj do konca svojega zares bogatega življenja. »Če ne bi mogla peti, se mi zdi, da ne bi več obstajala.«
Preberite tudi: Življenjski uspeh Indire Ekić. Kliknite TUKAJ!
Montserrat, s pravim imenom Maria de Montserrat Viviana Concepción Caballé i Folch, je dobila ime po Gospe iz Montserrata, zavetnici Katalonije. Rojena je bila 12. aprila 1933, sredi gospodarske krize in španske državljanske vojne. Na svoji koži je okusila revščino in pomanjkanje. Njena družina, nekoč pripadniki srednjega razreda, je trpela hude stiske. Še dolgo potem, ko je bila varno ovita v krzno in dragulje, se je spominjala trpkih časov, ko je imela le eno samo obleko. Nosila jo je čisto vsak dan v letu in bila v posmeh sošolcem. Njena starša Carles Caballe i Borras in Anna Folch sta oboževala glasbo in pogosto poslušala operne plošče iz svoje zbirke. Svojo ljubezen sta prenesla tudi na hčerko. Že pri osmih letih se je naučila napevov iz opere Madama Butterfly in jih kar po posluhu pela svojim domačim. Kmalu je postalo jasno, da je izjemen talent. Z veliko odpovedovanja so jo starši poslali na sloviti Conservatori Superior de Musica del Liceu v Barceloni, kjer je najprej obiskovala pouk klavirja, nato pa še petja. Njena učiteljica petja Eugenia Kemeny je svoje učenke najprej leto dni poučevala glasovne in dihalne vaje, preden so se posvetile glasbi. »Zaradi tega poučevanja,« je Montserrat dejala pozneje, »je moja kariera trajala tako dolgo, kot je.«
Na pragu revščine
Pri šestnajstih letih je njen oče zbolel in ni mogel več vzdrževati družine, zato so jo izpisali iz konservatorija. Skoraj eno leto je delala v tovarni robčkov, preden so bogati pokrovitelji iz Barcelone privolili v to, da bodo podpirali Montserrat in njeno družino. V zahvalo je skozi vso svojo kariero enkrat na leto pela v Barceloni. Pri dvajsetih je diplomirala na konservatoriju in prejela zlato medaljo, opazili pa so jo predstavniki italijanskih opernih hiš. Zaradi treme in živčnosti je padla na čisto vseh avdicijah. Neki agent ji je celo svetoval, naj pozabi na petje in si poišče moža. A se odločna Katalonka ni dala, srečo je sklenila poskusiti v Švici. V baselski operi je sprva pela manjše vloge, dokler ji leta 1956 niso ponudili vloge Mimi. Več kot deset let jo je pela po vsej Evropi in bila vse do 20. aprila 1965 neznana v Ameriki. V sloviti dvorani Carnegie Hall so jo prosili, naj namesto Marilyn Horne vskoči z vlogo Lucrezie Borgie. Z njo je zaslovela čez noč in že čez nekaj mesecev debitirala v Metropolitanski operi. Vsi njeni drugi uspehi so zgodovina. V operi je dosegla vse, kar se je doseči dalo. V petdeset let trajajoči karieri je nastopila več kot štiritisočkrat v devetdesetih vlogah, posnela je več kot osemdeset albumov. Najbolj cenjene so njene interpretacije Rossinijevih, Bellinijevih, Donizettijevih in Verdijevih oper.
Skozi številne ovire
Seveda pa njena kariera ni minila brez ovir. Skozi leta se je spopadala z različnimi boleznimi, srčnim infarktom in celo benignim možganskim tumorjem, zaradi katerih je morala odpovedati nastope. Njene največje zdravstvene težave so se začele leta 2012, ko je pretrpela možgansko kap. »Nastopov ne odpovedujem zaradi svojega značaja, temveč zaradi upravičenih razlogov. V življenju sem imela kar nekaj velikih operacij,« je povedala zajetna pevka, ki je z glasom, talentom in značajem zaznamovala drugo polovico 20. stoletja. Še zlasti je njeno kariero zaznamovalo prijateljstvo s Freddiejem Mercuryjem, pevcem skupine Queen, s katerim sta leta 1987 posnela pesem Barcelona in izdala album, ki se je na britanski lestvici povzpel do osmega mesta. Po Mercuryjevi smrti leta 1991 so pesem ponovno izdali in jo leto pozneje znova objavili ob poletnih olimpijskih igrah. Pela je Montserrat, Freddiejev glas pa so projicirali. Takrat je že bila uveljavljena pevka, ki je nastopala v najuglednejših dvoranah po svetu, kot so Metropolitanska opera, Dunajska državna opera, Carnegie Hall v New Yorku, opera v San Franciscu … Sodelovala je s številnimi opernimi pevci, ljubitelji te zvrsti umetnosti pa so si jo najbolj zapomnili po duetih s Placidom Domingom in Lucianom Pavarottijem.
Pod drobnogledom kritikov
Operna diva je bila pogosto tudi tarča kritikov. Očitali so ji, da nima igralskih sposobnosti in da je kapriciozna diva, ki zaradi odpovedanih koncertov razžalosti, pa tudi razjezi svoje oboževalce. Toda ko se je pojavila na odru in zapela, so vse očitke v trenutku pozabili, saj jih je energija njenega glasu še dolgo držala pokonci. Montserrat je bila glede svojega glasu vedno skromna. »Moj glas je božji dar, vendar je za uspeh treba tudi garati,« je vedno poudarjala. Na njeni poti jo je podpiral njen mož, španski tenorist Bernabe Marti, s katerim se je poročila daljnega leta 1964 in imela dva otroka – sina Bernabeja mlajšega in hčerko Montserrat Marti, ki je tudi operna pevka, z mamo pa sta kar nekajkrat skupaj stali na odru. Seveda pa tudi pri umetnici svetovnega slovesa ni šlo brez škandalov. Med letoma 2014 in 2015 se je znašla pod drobnogledom dacarjev v Španiji, kjer se je poskušala izogniti plačilu davka. Zaradi zdravstvenih težav se ni pojavila na sodišču, temveč je svojo izjavo podala prek videopovezave. Na koncu se je pogodila s tožilcem. Naložili so ji pogojno kazen šest mesecev, plačati pa je morala četrt milijona evrov globe, ker je lažno navedla, da je prebivalka davčne oaze Andore. V resnici pa ima razkošen dom na Dunaju in še enega na deželi na obrobju Barcelone. Škandal je kmalu utonil v pozabo, Montserrat pa je živela dalje. Vse do nedavno, ko se ji je v bolnišnici za vedno ustavilo srce. Pokopali so jo z državnimi častmi.
