Najboljši slovenski hokejist Anže Kopitar je skupaj z Gustlom postal novi pravljični junak v otroški slikanici Anže – Ledeni Kralj. Pisatelj Primož Suhadolčan je tako po Tini Maze in Goranu Dragiću v pravljici upodobil že tretjega slovenskega športnega junaka. Knjigo so predstavili na Jesenicah, v Osnovni šoli Prežihov Voranc, ki jo je obiskoval tudi Anže.
Predstavitev knjige so pripravili na prvi šolski dan in le dva dneva, preden se je Anže Kopitar z družino ter psom Gustlom vrnil v Združene države Amerike. Sproščeno predstavitev je popestril Anžetov sin Jakob, ki je zaspal v maminem naročju, ko pa se je zbudil, je bil malo nejevoljen in je to pokazal z jokom. Neža in Gustl pa sta se medtem samozavestno sprehajala med prisotnimi, vmes pa sta oba našla zavetje tudi v Anžetovem naročju, ki je tega očitno vajen in ga med pogovorom ni nič zmotilo. »Ko so me poklicali in mi predstavili idejo, sem bil navdušen. Vsak uspešen športnik s svojimi uspehi piše pravljico, a da bom kdaj tudi sam glavni junak v slikanici, to se mi ni niti sanjalo. Ko je bila knjiga napisana, smo jo prebrali, nekaj popravili in zdaj je tu. Res je prijeten občutek.«
Pomembno nalogo v pravljici je imel tudi Kopitarjev pes Gustl, ki jih spremlja povsod. »Gustl je vajen tudi potovanja z letali. Je terapevtski pes, ki pri bolezenskih težavah pomaga moji ženi Ines, zato ga lahko vzamemo na letalo, pa čeprav v Ameriki psi sicer ne smejo nanj.«
Predstavitev knjige je potekala v osnovni šoli, ki jo je obiskoval Anže. »V to šolo sem se prepisal v šestem razredu. Tu je delala tudi moja babica kot učiteljica angleškega jezika. Že takrat sem sanjal o tem, da bom nekoč igral v ligi NHL, babica pa je to premeteno izkoristila. Po vsaki tekmi, ki sem jo odigral, je namreč z menoj naredila intervju v angleškem jeziku. Meni se je to zdelo strašno fajn, v bistvu pa sem se s tem nevede izpopolnjeval v znanju angleškega jezika.«
Anžetovi nekdanji učitelji so mu ob tej priložnosti pripravili posebno presenečenje. Nekdanji učitelj telesne vzgoje, zdaj pa ravnatelj Robert Kerštajn mu je namreč podaril grafiko, ki jo je Anže izdelal v sedmem razredu, motiv pa je bil, ne boste verjeli, dres lige NHL. »Anže je bil hokejist od nog do glave, zato je bilo še toliko bolj presenetljivo, da je v osmem razredu zmagal na šolskem krosu, kar je nekoliko nenavadno za nekoga, ki se ukvarja s hokejem. Je pa to samo dokaz več, kako prizadeven je bil in kako se je boril za svoje cilje,« je povedal ponosni ravnatelj. Anže pa je dodal: »Od nekdaj sem bil tekmovalen, ko pa mi ni šlo tako, kot sem pričakoval, sem bil jezen in žalosten in tak sem še danes.«
Na vprašanje, ali bo pravljico prebiral svojima otrokoma, je iskreno povedal, da bo to prepustil ženi. »Ona to veliko bolje obvlada kot jaz,« je dejal, potem pa dal besedo tudi svoji mami, ki nam je zaupala, da njemu že kot otroku ni bilo prav veliko mar za pravljice. »Zanj je bil hokej vse in raje, kot da bi poslušal pravljico, si je pred spanjem ogledal kakšno hokejsko tekmo.«
Na predstavitvi knjige je bil tudi Anžetov stari ata, ki je priznal, »da v desetih letih, kolikor je Anže v Ameriki, nisem zamudil niti ene njegove tekme. Malo je zoprno zaradi časovne razlike, saj so tekme ob dveh ali treh ponoči po našem času. Moram pa priznati, da sem med tekmami kar malo živčen. Strah me je namreč, da bi staknil kakšno poškodbo. Ker je dober igralec, so sotekmovalci včasih do njega precej grobi, a to je pač hokej in vse je treba vzeti z rezervo.« Smo pa na predstavitvi slikanice pogrešali Anžetovega očeta Matjaža in tako malo po ovinkih izvedeli, da se je želel izogniti radovednim novinarjem, saj nič kaj rad ne odgovarja na vprašanja, ki niso povezana z ledom in hokejem.
