Mnogi imajo na šolo lepe spomine, na vsaki šoli pa je bilo tudi nekaj tistih, s katerimi so imeli težave tako sošolci kot učitelji. Tudi znani Slovenci niso izjema. Pobarali smo jih, kaj vse so ušpičili med nabiranjem znanja. In se predvsem pošteno nasmejali, kar nekajkrat pa nam je šlo tudi na jok ob krutosti učiteljev in ravnateljev.
Gorazd Potočnik
»Vse se je začelo v osnovni šoli med uro s klasičnim tekmovanjem kdo bo bolj natančno zadel sliko (v ravnateljevi naravi zelo spoštovanega) maršala Tita z zmečkanim in s slino namočenim koščkom papirja, ki si ga moral spretno pihniti skozi razdrt kemični svinčnik, ki je deloval kot cev. Vrhunska zabava! Špricati sem začel v šestem razredu, ko smo po štirih urah izvedeli, da nam odpade blok ura, za njo pa sledi še ena blok ura. Na to blok uro nisva prišla s sošolcem, s katerim sva še zdaj zelo tesna prijatelja, ker sva odšla k njemu domov gledat Supermana 2 na videokaseti. Ena najhujših zadev v osnovni šoli je bila, ko sem psihologinjo, ki je nekega dne pozabila ključ na zunanji strani vrat svoje pisarne, zaklenil v njeno pisarno. Za to sem seveda dobil ukor. V srednji šoli sem bil v začetku malce zaprepaden, kakšne vragolije so počeli drugi. Nisem bil tako brezobziren kot drugi, ki so praznili gasilske aparate po hodnikih. Res nisem delal škode. Spomnim pa se, ko smo imeli prvi ogled gostinskega obrata v Ljubljani in smo naredili krog po kuhinji in drugih prostorih, da sem v skladišču z živili, pravzaprav v hladilnici, spotoma ukradel tri grozde. Res nič. Profesorica me je zalotila. Za to sem dobil prvi ukor, torej ukor v prvem tednu šolanja. Profesorji so me takoj vzeli na piko. Od takrat naprej nisem bil več problematičen, razen nekaj prešpricanih ur. Za to sem seveda spet dobil ukor. Starši so mi doma zagrozili s hišnim priporom. Težav z učenjem načelno nisem imel, sem pa seveda kot vsi veliko prepisoval.«
Preberite tudi: Kaj se dogaja v zakonu Primoža Brezca? Kliknite TUKAJ!
Katja Ajster - Kataya
»Vedno sem bila posebna in drugačna od drugih. V osnovni šoli sem imela same petke in bila zelo nesocialna. Imela sem samo eno kolegico ali dve. Gimnazija me je tako šokirala, da sem malico jedla na zaprtem stranišču, ker me je bilo sram se družiti in tudi nisem imela prijateljev. V gimnaziji sem bila uspešna, dokler me niso dohitele najstniške težave in sem začela špricati šolo. Takrat v izobraževanju nisem videla smisla in sem maturo naredila precej pozneje kot moji sošolci, šele pri 23 letih. Bila sem uporniška in težavna kot Angelina Jolie. Vendar ne bi za nazaj ničesar zamenjala ali izpustila. Take dogodivščine so mi zgradile osebnost. Vsi smo imeli takšne ali drugačne podvige, le da nekateri to priznamo, drugi pa ne.«
Nina Bratovž
»Načelno imam na šolo lepe spomine. Nisem bila nikoli piflarka, temveč zlata sredina. Dostikrat sem se 'prešvercala' s plonkanjem in zlatimi sošolkami, ki so mi dajale zapiske. Padel je tudi kak šus, a sem ga hitro popravila. Drugače pa sem bila pridna učenka brez kakšnih izgredov. V osnovni šoli smo bile štiri sošolke, ki smo se ves čas družile, ena je bila neke vrste šefica. Včasih se je odločila, da eno izmed štirih izloči in se ne sme nobena z njo družiti. Največkrat sem bila to jaz, kar me je takrat zelo prizadelo. A veliko tudi naučilo, saj sem se potem v srednji šoli bolj postavila zase in postala samozavestnejša. Ja, tudi špricali smo, predvsem v srednji šoli, še posebno v četrtem letniku. To so bili časi, takoj bi šla nazaj!«
Rok Marguč
»Sam v šoli nisem bil med pridnimi. Kot otrok sem bil zelo živahen. V osnovni šoli se spomnim, da mi je bila največja kazen, ko sem moral domov prinesti podpis staršem. Tudi po tri na teden. Enkrat smo s sošolci želeli presenetiti učiteljico, ki je bila prijazna in smo jo imeli radi. A tistega dne žal ni bil njen dan. Ko smo ji na mizo nastavili največjo rožo, ki smo jo imeli v šoli, je sledila kazen. Po špricanju nisem imel ravno velike potrebe, ker me tako ni bilo veliko v šoli. No, če je ves razred šprical, sem bil zraven. Kar pa zadeva uspeh, pa tudi nisem bil ravno med piflarji. Bolj zlata sredina. Toliko, da sem preživel lepo otroštvo s čim manj truda. Pozneje sem obiskoval športno gimnazijo v Celju, kjer tudi ni šlo čisto brez truda. Čeprav ti kot pubertetniku šola predstavlja velik stres, te vsi stresni trenutki v življenju še čakajo.«
Jani Pavec
»V šoli nisem bil ravno med pridnimi. Še vedno menim, da je šolski sistem v Sloveniji napačen, otrokom v glave tlačijo preveč nekega splošnega znanja, premalo pa specializiranega, tako sem tudi sam dojemal srednjo šolo. Vse obveznosti sem prestavljal na konec šolskega leta in se kampanjsko učil, da sem izboljšal oceno. Šola mi je bila zaradi sistema velika muka.«
Tilen Pusar
»Pred kratkim smo s sošolci imeli obletnico valete. Eden prvih stavkov je bil: 'Ej, Pusar, se spomniš, kako te je v tretjem razredu učiteljica pred vsemi udarila.' Tega se nisem, sem se pa, kako me je v podaljšanem bivanju vzgojiteljica tako udarila v zatilje, da sem za nekaj trenutkov izgubil zavest. Pel sem namreč opero, očitno malo preglasno. Bila je bolj oficirska šola takratne jugoslovanske armade, kjer sta ravnatelj in pozneje ravnateljica uživala ugled kot kakšne kultne osebnosti. Po drugi strani sem imel čudovito razredničarko in učiteljico za slovenščino, s katero se s sošolci še vedno videvamo. Vsekakor nisem bil enostaven otrok. V moji soseski je bilo polno nasilja, pa tudi polno lepih zgodb. Verjetno ne bi bil tako podivjan, če bi izviral iz urejene družine. Tako pa je bilo v mojem otroštvu veliko vpitja, zmerljivk in nasilja. Te dni se pripravljamo na šolo in vrtec za najmlajšega člana. Zdaj so druge generacije. Vsi so prijatelji, ni nasilja, merjenja moči, izsiljevanja po denarju. Tega v življenju svojih otrok ne zaznam. V njih sta prijaznost in želja po gradnji, raziskovanju. Vsaj v naših hribovskih krajih nad Barjem je tako. Ne morem si predstavljati, kako bi bilo, če bi mojega otroka nekdo udaril. Verjetno bi se v meni zbudila bes in spomin in sledil bi pretiran odziv ...«
Klemen Bučan
»Moram reči, da nisem veliko plonkal v šoli, me je bilo vedno strah, da me dobijo, tudi kakšnih podpisov nisem ponarejal, ker tako grdo pišem, da mi nikoli ne bi verjeli, da podpis ni moj. Sem pa v nekem trenutku nadoknadil za nazaj in za naprej – zakaj bi kršil pravila na pol, če pa lahko kar takoj startam na ukor pred izključitvijo? (smeh) Bilo je v začetku četrtega letnika, ko smo šli v Toskano na maturantski izlet. Po izkušnjah iz šole v naravi sem vedel, da bo ves razred vesel, če s sabo vzamem tudi nekaj trave. A pojavil se je problem – na meji so po ne vem kakšnem naključju v vsej zgodovini izletov le na naš avtobus prišli cariniki s psi! Seveda so psi takoj zavohali travo in tako se je moj maturantski izlet končal že na slovensko-italijanski meji. Italijani so imeli sicer že pred dvajsetimi leti glede tega bolj strpno zakonodajo in bi me spustili naprej, le travo so mi vzeli, a je ravnateljica vztrajala, da moram domov. Tako sem se obrnil in šel z maturantskega izleta naravnost v hišni pripor. Ko me kdo danes vpraša, kje sem bil na maturantskem izletu, mu odgovorim, da na slovensko-italijanski meji.« (smeh)
