Malo je žensk, ki so tako pogumne, da si upajo stopiti v dirigentske čevlje. Še manj pa je dirigentk Big band orkestra, kjer se dirigira brez paličice. Devetintridesetletna Gordana Buh Žgajner je edina v Sloveniji. Odraščala je v družini s šestimi otroki, na vasi, kamor so se s starši preselili iz Ljubljane. Njena sestra je znana pevka Neža Buh - Neisha. Poročena pa je s spoštovanim glasbenikom Vidom Žgajnerjem, ki med drugim nastopa tudi v oddaji Zvezde plešejo. Goga, kakor jo kličejo najbližji, je ena najbolj iskanih dirigentk in učiteljic glasbe, v kratkem pa obljublja glasbeno poslastico.
Preberite tudi: S kom je dopust preživljala Petra Kerčmar? Kliknite TUKAJ!
»Preživela sem zanimivo otroštvo. Oče je dolgo delal kot znanstvenik na Inštitutu Jožef Stefan, obenem je bil še vrhunski glasbenik, mama pa je po poklicu medicinska sestra, ki zdaj dela kot negovalka. Ne samo da sta si želela velike družine – vsega skupaj nas je šest otrok –, temveč sta se pri mojih petih letih odločila iz Ljubljane preseliti v neokrnjeno naravo, v vasico v Poljanski dolini. Takšno otroštvo, kot sem ga imela sama, privoščim vsakemu otroku. Z brati in sestrami smo se podili po hribih, plezali po drevesih, raziskovali bunkerje. Bili smo brez telefonov, računalnikov in tablic. Domov smo prihajali zvečer, dobili večerjo, se umili in šli spat utrujeni, zadovoljni in polni doživetij,« se spominja. Prve glasbene korake je naredila na starem domačem klavirju. Oče je zagovarjal znanje in glasbo, zato je vseh šest otrok obiskovalo glasbeno šolo, kar je bil precejšen logistični podvig za tiste kraje. »Mama ni hodila v službo, temveč je usklajevala urnike otrok in nas razvažala naokoli,« se spominja Goga, ki si je bolj kot klavir želela igrati flavto. Instrument se ji je zdel prelep, čarobna srebrna strela, iz katere je mogoče izvabljati prelepe zvoke. Prvo flavto je dobila od strica, nato so ji pri dvanajstih letih v šoli posodili šolski instrument, iz katerega se je naučila izvabljati čarobne zvoke. Na študiju kemije in biologije ni dolgo zdržala. Hitro je ugotovila, da to ni zanjo, pa tudi profesorica na izpitu ji je na srce položila, naj se raje resno loti glasbe.
Grenko-sladka tujina
»Vpisala sem se na konservatorij v Celovcu. Na začetku sem le za silo lomila nemščino, trdo koroško narečje je bilo res izziv. Velikokrat sem jokala, tako hudo mi je bilo. Na srečo sem imela prekrasno profesorico, človeka z veliko začetnico. Iz mene je znala izvabiti najboljše. Velikokrat so bile njene glasbene ure pogovorne. Pogovarjali sva se o mojih težavah. Na lep način je dosegla, da sem predelala tudi vso snov. Vabila me je na Dunaj, a nisem mogla tja, saj so bili to zame finančno težki časi. Ob študiju sem poučevala v glasbeni šoli v Idriji. Avto je bil moj drugi dom. Na leto sem prevozila več kot šestdeset tisoč kilometrov.« Kolikor ji je bilo na začetku težko, toliko ji je pozneje steklo – z odliko je opravila kar dve diplomi, vabiti so jo začeli v razne zasedbe, posvetila pa se je tudi dirigiranju. V Špickuc Orchestra je zbrala najboljše glasbenike, nastopali so po najbolj znanih odrih po Sloveniji.
Glasba ji je dala ljubezen
Zgovorna Goga je ostala brez besed, ko je s prijateljico po enem od koncertov srečala diplomiranega pozavnista in multiinstrumentalista Vida Žgajnerja. Šli so na kavo, ki je ni hotelo biti konec. »Prijateljica je že odšla, midva sva se pa še kar pogovarjala. Ko sva se poslovila, sem mu rekla, da lahko še kaj pokliče. To je storil že čez eno uro. V kratkem času sem se zaljubila do ušes,« se smeji. Vid, ki igra po različnih zasedbah doma in v tujini, tudi pri njeni sestri Neži, je njena sorodna duša, ljubezen in podpora. Ko ga je spoznala, se je začelo njeno najboljše glasbeno obdobje. Povsem jo je očaral, ko ji je za diplomo podaril debelo, v usnje vezano knjigo s skladbami za flavto in orkester, ki jih je nabral po arhivih doma in v tujini. Za to je porabil dva meseca. Pred dvema letoma sta se poročila, pred štirinajstimi meseci se jima je po dolgih letih želje rodil sin Maks. »Prihajam iz velike družine, bila sem že v letih, ko sva si oba želela starševstva, ki se ni hotelo zgoditi. Pošteno so mi šla že na živce vprašanja, kaj še čakava. Nisem hotela razlagati najbolj osebnih stvari in bolečin,« pravi. Zdaj je srečna, ko se njen edinec postavlja na noge.
