Zanimiv pripovedovalec, iskriv sogovornik, ki ga zanimajo filmi, šport, potovanja …, je letos praznoval 80. rojstni dan. Še vedno je v aktivnem delovnem razmerju in aktivno sredi življenja.
Znan je tudi po dobrodelnosti in po tem, da zavzeto zastopa tudi ljudi z roba. Iz svojih izkušenj in spominov na čas, ko z ženo nista imela niti toliko denarja, da bi plačala elektriko, ve, kako je ljudem, ki se znajdejo v stiski. Mnogo teh zgodb je spremljal, tri iz svoje odvetniške prakse, vezane na ženske – glede na naslov rubrike –, pa je povedal tudi nam.
Jasnina pravica
Jasna in Štefka sta se imeli radi. Skupaj sta živeli petnajst let, skrbno varčevali, da sta si v tem času lahko kupili tudi stanovanje. In ko se je zdelo, da je vse hudo za njima, je Štefka resno zbolela. Jasna jo je skrbno negovala; ob njej je bila dan in noč vse do njene smrti. Ko pa je Štefka umrla, so se prvič pojavili njeni sorodniki. Od sodišča so zahtevali, da jih razglasi za edine zakonite dediče stanovanja, ki pa sta ga skupaj ustvarili Štefka in Jasna; od Jasne pa so zahtevali, da se nemudoma izseli. Jasna pa – čeprav je bila petnajst let v ljubeči in dejanski življenjski skupnosti s Štefko – po veljavnem zakonu o dedovanju, ne bi smela dedovati, ker ni bila moški in je živela z žensko, razloži dr. Čeferin. »Slovenska zakonodaja je za zunajzakonsko zvezo priznavala le zvezo moškega in ženske. Kot Jasnini odvetniki smo zato zapuščinskemu sodišču predlagali, naj prekine zapuščinski postopek in predlaga ustavnemu sodišču, naj ugotovi, da je zakon v delu, kjer predstavlja očitno diskriminacijo istospolnih partnerjev v neskladju z ustavo. In ustavno sodišče je odločilo, da veljajo med istospolnima partnerjema, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, enaka pravila, kot veljajo za zunajzakonske partnerje. In Jasna je postala edina dedinja po Štefki in ostala je v stanovanju.«
Pomoč prostitutki
Bila je prostitutka in prišla je k njemu, da bi jo » zaščitil«. Pri tem je imela v mislih, da bi – tako kot podjetja najemajo odvetniške pisarne za trajnejše zastopanje – tudi ona z njimi podpisala pogodbo z določenim mesečnim pavšalom, v zameno pa bi dobila »dokaz«, da je njen odvetnik Peter Čeferin. Menila je, da če bi to pokazala komu, ki jo je hotel »zastonj« izkoristiti, bi ta hitro odnehal. Imela je namreč več slabih izkušenj; celo nekateri policaji so jo ustrahovali in jo skušali izkoristiti, češ če mi ne »daš«, boš šla v zapor, oziroma boš izgnana iz države, ker ni bila slovenska državljanka. V takšnih težavnih situacijah je nasilnežem pokazala odvetnikovo vizitko in to je zaleglo, da so odnehali. Tako je imela mir.
Frizerska pomočnica
Zanimiva je tudi druga zgodba. »Dvakrat na teden hodim k frizerki na striženje in britje. Ta frizerka ima mlado in čedno pomočnico, ki jo pa v življenju spremljajo same nesrečne okoliščine. Lahko bi rekli, da je v nenehnem kaosu. Nima staršev, stalno je v nesrečnih zvezah z neodgovornimi partnerji, ima težave z zdravjem itd.« Med striženjem in britjem se marsikaj pogovarjajo, Peter Čeferin pa jima rad pove tudi kakšno modrost skozi latinske izreke. V spominu so mu ostali še iz časa, ko je hodil v klasično gimnazijo in se je latinščine učil celih osem let. Pravi, da so mu z leti ti »klasični« izreki vse bolj všeč; povedal jima je tudi tega: »Serva ordinem et ordo servabit te«. (Ohrani red in red bo ohranil tebe). Frizerska pomočnica se je tako navdušila nad vsebino tega izreka, da si ga je dala vtetovirati na stegno.
Žena Ana – pogumna, vedra, optimistična
Na steni pisarne, kjer se pogovarjava, je med slikami tudi velik portret njegove pokojne žene Ane. »Deset let se je borila z rakom. Bila sva pri vseh 'čarovnikih' tega sveta – od Kitajske do Južne Amerike; iskala sva ozdravitev in si vlivala upanje. Ob tem pa so bila to zelo lepa in zelo zanimiva potovanja. Ana je bila pogumna, vedra, zelo optimistična.«
Po njeni smrti je dve leti le životaril. Spraševal se je tudi, ali bi bilo drugače, če bi se odločila za klasično zdravljenje. Verjetno ne, je bil odgovor znanca – onkologa.
Ana je izhajala iz velike družine s Krasa, kjer je bilo kar enajst otrok. Njen oče je delal v ladjedelnici v Tržiču in bil kot zaveden Slovenec večkrat v zaporu. Med vojno pa so ga ustrelili Nemci. Ko dr. Čeferin ljubeče in živo pripoveduje o ženi Ani, marsikaj pove tudi o sebi. Večkrat da vedeti, da je morala z njim »kar nekaj prestati«.
»Ana je umrla ob enajstih dopoldne, ob dvanajstih pa sem že moral v pisarno, saj je bil zadnji dan za oddajo pritožbe na pošto. Sovražil sem klienta, sodišče, odvetniški poklic; v prsih pa sem čutil neznosno bolečino.«
Njuna zgodba se je začela v znamenju pravljične sedmice; spoznala sta se v sedmem nadstropju sedmega študentskega bloka. Od prvega srečanja do poroke so minili le trije meseci. Zanj se je Ana odločila kljub opozorilom, naj se izogiba »temu tipu«. Po poroki je opustila študij prava in se zaposlila kot učiteljica na osnovni šoli Vodice, kjer sta dobila en razred za svoje stanovanje. Poroka pa ni kaj dosti spremenila Petrovega vedenja, saj je še kar naprej popival. »Šele pogled na dojenčka, najinega prvorojenca Roka, me je streznil.« In potem celih štirideset let ni pokusil alkohola, sedaj pa spije kakšen kozarček ob dobri hrani.
Usoda – poklic in slika
Na Grosupljem, kamor sta se pozneje preselila, je bila Ana ravnateljica osnovne šole. V tej funkciji pa bi morala prepovedati neki učiteljici nošenje križca in ker tega ni storila, ob izteku mandata ni bila več potrjena. Verjetno je tudi razočaranje spodbudilo njeno bolezen. »Vse nas je naučila, da je med tistim, kar je prav, in tistim, kar ni prav, jasna črta. Pa tudi, da je družina v življenju najpomembnejša.«
Zadnje štirinajst dni je bil večino časa z njo; kljub vsej žalosti pa so nad njim visele službene obveznosti in roki, ki jih ni smel zamuditi: »In zopet se je pokazala krutost mojega poklica. Ana je umrla ob enajstih dopoldne, ob dvanajstih pa sem že moral v pisarno, saj je bil zadnji dan za oddajo pritožbe na pošto. Sovražil sem klienta, sodišče, odvetniški poklic; v prsih pa sem čutil neznosno bolečino.«
Ko se je soočil z dejstvom, da se njeno življenje izteka, je naročil portret; slika pa ni bila končana, ker je Ana prej umrla. Slikar – Iranec, ki se je na poti v Italijo ustavil v Ljubljani ter tu ostal, pa je kmalu za tem nepričakovano umrl.
En sam film bi bil premalo
Kdo bi si mislil, da je bil Peter Čeferin, ta legendarni odvetnik, kar precej problematičen mladenič! Popival je in kot pravi, se mu je večkrat »strgalo«, zato je moral do streznitve počakati v zaporu. Tudi o tem piše v eni od svojih knjig, ki ji je dal naslov Moje zgodbe. Zgodbe, ki jih preberemo v tej in njegovih drugih knjigah, in zgodbe, ki jih spoznavamo v pogovoru z njim, opisujejo »golo« življenje, ki nas spravi v jok in v smeh. Njegovo življenje sestavljajo tako slikoviti in dramatični dogodki, da bi bili lahko podlaga za kar nekaj filmov zelo različnih žanrov. Eden bi bil lahko tudi o tem, kako je postal odvetnik.
Pred tem je bil novinar pri Gospodarskem vestniku in po čudnem naključju se je skoraj prisilno znašel v vlogi pravnega svetovalca: »Tako sem bil dopoldne še novinar, popoldne pa že direktor pravne službe.« Potem je postal odvetnik. V tem poklicu je ostal ter dosegel največ, kolikor je mogoče; je tudi prejemnik priznanja odvetniške zbornice za življenjsko delo. Skupaj s sinovoma ima največjo odvetniško družbo v Sloveniji.
Mama, babica, sestra …
Ni dosti manjkalo, pa bi se Peter Čeferin rodil na gradu Hmeljnik. Tam je bila na obisku njegova mama, ko je med igranjem taroka dobila popadke. Ker pa je imela v rokah tako odlične karte, je popadke zadrževala … Ne glede na to, da je Hmeljnik malo pred Novim mestom, Peter pa se je rodil v Ljubljani … S to zgodbo začenja Peter Čeferin svojo drugo knjigo, ki ji je dal naslov Valat.
Kdo bi si mislil, da je bil Peter Čeferin, ta legendarni odvetnik, kar precej problematičen mladenič! Popival je in kot pravi, se mu je večkrat »strgalo«, zato je moral do streznitve počakati v zaporu.
Mici Čeferin, babica našega sogovornika, je izhajala iz družine bogatega trgovca iz Postojne, ki je imel štiri otroke, ena od teh je bila Mici. Toda od očetovega bogastva ni imela kaj dosti, saj je eden od njenih bratov zapravil vse premoženje; bankrota pa se je rešil tako, da se je poročil z lastnico gradu Sangrad pri Cerkljah na Gorenjskem. Mici pa se je zaljubila v avstro-ogrskega oficirja, madžarskega študenta prava, ki je služil vojsko v Ljubljani in plod te skrite ljubezni je bil Emil Čeferin, Petrov oče. Nosečnost je seveda prikrivala in tudi očeta svojega otroka ni poiskala. Je pa on iskal njo in ji poslal ljubeče pismo, na katerega pa ni odgovorila. Ga je pa skrbno shranila in ga na smrtni postelji dela sinu Emilu, ta pa svojemu sinu Petru.
Kot nezakonski otrok je imel Emil Čeferin veliko težav, veliko ovir; stalno se je bil primoran boriti za svoje pravice. Vztrajnost in upornost sta ga pripeljala vse do doktorata na Pravni fakulteti v Ljubljani. Po končanem študiju v Ljubljani pa je dobil kot najboljši študent Univerze v Ljubljani Turnerjevo štipendijo, kar je pomenilo, da si lahko izbere nadaljevanje študija – specializacijo na katerikoli univerzi v Evropi. Izbral je Berlin, kjer se je specializiral za civilno pravo. Zaljubil se je v Anico Kačnik iz Škocjana na avstrijskem Koroškem in ustvarila sta si družino. Njun sin Peter, naš sogovornik, živi na Grosupljem, hčerka Milena, njegova sestra, pa je poročena s slikarjem Perom Šantićem, potomcem znamenitega pesnika Alekse Šantića in živi v Dubrovniku.
Otroci – arhitektka in dva pravnika
Pravo je »zaznamovalo« družino Čeferin – od deda, očeta in tete do Roka in Aleksandra. Tudi dve Petrovi vnukinji sta že pravnici.
Petrov najstarejši sin Rok je doktor pravnih znanosti in docent na dveh fakultetah. Bil je zelo dober atlet, še zlasti je bil uspešen v teku čez ovire. Tako kot oče tudi Rok igra kitaro.
Aleksander, ki ima velike vodstvene sposobnosti, pa je – tako kot oče – karateist in nogometni navdušenec. Sedaj je predsednik Evropske nogometne zveze (UEFA) in podpredsednik Svetovne nogometne zveze (FIFA). Peter Čeferin je povedal, da je pred odločitvijo glede vodenja Evropske nogometne zveze odšel tudi na mamin grob.
Hčerka Petra pa se je odločila za arhitekturo. Oče pripoveduje, kako zelo pridna je bila v šoli in zato ji je obljubil denarno nagrado, če bo prinesla domov tudi kakšno štirico. Pravi, da se je na mamin namig odločila za študij arhitekture, toda sprejemnega izpita sprva ni naredila … Danes pa je izredna profesorica na tej fakulteti. Petra ima dvakratni doktorat – iz arhitekture in čiste filozofije. Magistrski študij je opravila v Helsinkih, eno leto pa je študirala na Univerzi Columbia v New Yorku. Je tudi avtorica več člankov in strokovnih knjig; povsem je predana stroki in seveda – očetu. Prav nanjo se je obrnil, ko je bil pripravljen za novo zvezo.
Rokova soproga Katjuša je višja državna tožilka, Aleksandrova soproga Barbara je lastnica Galerije Fotografije, Petrin partner Jeff Bickert pa je publicist.
Peter Čeferin ima pet vnukinj in enega vnuka. Družina je zelo povezana, dnevno se srečuje z otroki, večkrat na dan se slišijo. Ob delu in ob takšni družini se ne more postarati …
»Moje življenje je zadnja leta zelo živahno in zabavno. Večkrat sem že izjavil, da se življenje prav začne šele pri sedemdesetih, osemdesetih …«
Živeti, ne životariti
Ko se dr. Peter Čeferin ozre nazaj prizna, da so ga po ženini smrti otroci ponovno spravili v življenje. »Še v kino več ne greš«, so mu govorili, saj je Peter Čeferin velik ljubitelj filmov. Aleksander ga je 'vzel v roke' in šel z njim v fitnes, da je ponovno začutil kri v žilah in ponovno je obudil tudi karate, s pomočjo katerega je že kdaj prej »spravil v red telo in duha«. Končno je bil pripravljen, da spozna prijateljico, ki bi imela enake interese in podoben okus, kot on sam … 'V ožji izbor' je prišlo nekaj dam in sledilo je nekaj čudovitih pogovorov ob večerjah … Toda njegova pričakovanja glede zveze so bila drugačna. Zato je prosil hčerko Petro, naj ga seznani s kakšno svetovljanko, morda stevardeso, ki pozna svet, jezike … Tako se že leta druži z Rijo Čič in hvaležen ji je za njeno skrb, ljubeznivost in pozornost. »Z Rijo se odlično razumeva.«
Sedaj je čas za polno življenje
Večino njegovega odvetniškega življenja, ki traja že enainpetdeset let, je delal po petnajst ur na dan in se družil samo s člani svoje družine. Zadnja leta, ko je v službi manj obremenjen in ima več časa, se rad druži z mnogimi ljudmi. »Trikrat na teden sem v fitnesu prijateljice Sonje, kjer so sami simpatični člani; enkrat na teden igram golf …« S prijateljico Rijo si ogledata tako rekoč vse filme, hodita v gledališče, na koncerte … »Moje življenje je zadnja leta zelo živahno in zabavno. Večkrat sem že izjavil, da se življenje prav začne šele pri sedemdesetih, osemdesetih …«
