V toplem domu, ki si ga je Edi Pucer ustvaril v Vikrčah pod Šmarno goro, si nabere moči za nove izzive. Za njim je zahteven projekt volitev, zdaj pa že uživa na zasluženem dopustu ter z jadrnico in svojo simpatično družino pluje po Jadranu.
Zapriseženi Primorec, ki obožuje morsko hrano, pravi, da se tudi v Ljubljani počuti dobro. »Zelo rad imam morje, imam pa rad tudi Ljubljano. Že v študentskih časih sem se tu dobro počutil. V Ljubljani je več dinamike, hkrati pa je blizu tudi narava. Ko je prišla ponudba, da bi sodeloval pri projektu nove komercialne televizije, nisem imel veliko pomislekov. Njihova vizija mi je bila takoj všeč,« pravi Edi, ki se svojih novinarskih začetkov še zdaj rad spominja. »Veliko sem bil na terenu, nekajkrat – ko sem v tujini delal kakšno reportažo – sem sam tudi snemal in montiral prispevke. Lepi časi so bili to.«
Čeprav mu je bilo delo v drugih medijih – na STA, Radiu Koper in Primorskih novicah – všeč, ga je televizija najbolj privlačila. Tudi diplomska naloga je bila povezana s tem medijem. »Podrobno sem obdelal italijanski televizijski sistem, predvsem fenomen Berlusconijevih zasebnih televizij. Za diplomsko nalogo sem prejel tudi Prešernovo nagrado,« se pohvali.
Zaljubljen v Ljubljančanko
Da nima prav nič proti Ljubljančanom, je Edi dokazal tudi s tem, ko se je zaljubil v Ljubljančanko. »S Petro sva se spoznala sicer že prej, potem pa sva se nekega dne srečala na Šmarni gori. Zaklepetala sva se, pri hoji v dolino, ko sem ji hotel pokazati novo pot, pa sva se izgubila. Na srečo mi ni zamerila. Od takrat na Šmarno goro hodiva skupaj.«
Pred šestimi leti se jima je rodil Jon, ki je Edija zelo osrečil. »Fant preseneča že od prvega dne. Je zelo vedoželjen, od trenutka, ko je pokukal na svet, ga vse zanima. Ne bom pozabil, ko smo ob odhodu iz porodnišnice srečali znanca. Ko je videl Jona, ki je iz lupinice gledal naokrog, je pripomnil: 'Glej ga, malega novinarja, že zdaj ga vse zanima.'«
Po sinovem rojstvu se je Edi z družino preselil na Obalo. »To se je zgodilo iz čisto praktičnih razlogov, ker smo imeli v Ankaranu dovolj veliko stanovanje. Pa tudi sicer mi je bila všeč misel, da bo Jon odraščal na morju. Čez tri leta je prišel na svet drugi sin Domen. Sčasoma sem začel ugotavljati, da me vsakodnevna vožnja v Ljubljano obremenjuje. Otroka sem zvečer zamudil, ker sta že spala, pa tudi precej nevarna je primorska avtocesta. Ko sem začel šteti tovornjake in ugotovil, da jih vsak dan prehitim tudi po dvesto, sem se zamislil. Da ne govorimo o zastojih. Včasih sem bil prav na trnih, ali bom prišel pravočasno v službo. Tako sva se s Petro začela pogovarjati o vrnitvi v Ljubljano.«
Preberite tudi: Tiha ločitev znane Slovenke: nov moški, nov tatu. Kliknite TUKAJ!
Pucerjevi imajo zdaj svoj dom v Vikrčah pod Šmarno goro, v družinski hiši, ki jim pomeni veliko zadovoljstvo. »Tu se res dobro počutimo. Hiša je malo starejša, zelo razgibana in sredi zelenja, tako da imamo občutek, da smo vse leto v naravi,« je zadovoljen novinar, ki je po spletu naključij ugotovil, da uživa v vrtnarjenju. »Lani sem posadil maline, letos smo dodali borovnice, jagode in nekaj zelenjave. Vse to sicer počnemo bolj za hec, je pa kar lepo obrodilo. Predvsem se mi zdi super, da otroka iz semen, ki jih dobita na krožniku, sama vzgajata sadike in se veselita, ko opazujeta njihovo rast. Tudi sicer smo privrženci zdrave prehrane, če ješ svojo zelenjavo, je pa občutek še toliko boljši. Sami pečemo tudi kruh, pravzaprav to počne Petra, ki je odlična kuharica, pozimi kar v krušni peči. Jaz pa včasih spečem ribe ali pripravim brodet.«
Končno počitnice!
Te dni je družina Pucer na težko pričakovanem dopustu. »Fanta sta bila že prej na morju z babico. Mi pa preživljamo klasične počitnice na naši jadrnici. Sinova sta bila še zelo majhna, ko smo že jadrali. Jon je bil star malo več kot leto dni, Domen pa komaj pet mesecev. Je pa res, da moraš biti zelo previden, če imaš na jadrnici otroke. Domen je pri dveh letih na Susaku padel s pomola v morje. Na srečo smo ga takoj potegnili iz vode in ga potolažili, tako da se ni prestrašil. Sicer pa sta otroka velika pomočnika na barki. Predvsem Jon veliko ve o navtiki, pozna vse pomorske oznake in še marsikaj. Ve tudi ogromno o Titaniku. Petra mu veliko bere, bolj kot pravljice ga zanima tehnika, pa zgodovina … Včasih me prav preseneti s svojim znanjem, in ko ga vprašam, kako to ve, pravi, saj si mi ti povedal. Res si ogromno zapomni. Tudi Domna zanimajo knjige in je zelo bister, je pa bolj uživač in zabavljač. Obožuje avtomobile in se rad heca. Zelo prisrčen otrok.« Edi še pove, da so zelo športna družina. »Veliko smo v naravi, radi hodimo na Šmarno goro in Grmado, predvsem po manj obljudenih poteh. Pozimi pa radi smučamo, letos je začel smučati tudi Domen.«
Da je Edi Pucer družinski človek, ugotovimo že iz pogovora. »Ko sem bil sam, sem bil zelo malo doma, zdaj pa komaj čakam, da grem domov. Zavedam se, da so ure, ki jih ne preživiš z otrokoma, za vedno izgubljene.«
Kaj pa prepoznavnost? »Glede na to, da zvečer vstopaš v dnevno sobo ljudi, je logično, da te na cesti prepoznavajo in te imajo nekateri za svojega. To ima tudi svoje prednosti. Ljudje so denimo bolj prijazni. Po drugi stani pa je lahko neprijetno, če te nekdo nagovori takrat, ko nimaš časa ali imaš slab dan. A tako pač je, to je nekaj, kar moraš sprejeti,« sklene Edi, ki s svojo energijo, polno mero strokovnosti in skrbi za lep jezik novice, pa čeprav niso vedno dobre, naredi prijaznejše.
