V slovenskem kolektivnem spominu je precej večji pečat kot Plut pustil Trobec. Z njim se je ukvarjal Slavoj Žižek, Svetlana Makarovič je o njem spesnila balado, o »bejbah«, ki gorijo za Metoda, prepevata Slon in Sadež, zagrebški postpunkerji pa so svoj bend v osemdesetih poimenovali Trobecove krušne peči.
»Serijski morilec«
Naš kazenski zakonik sicer ne pozna izraza serijski morilec, določa pa, da lahko storilec umor stori na grozovit ali zahrbten način; iz koristoljubja, zato, da bi storil ali prikril kakšno drugo kaznivo dejanje, iz brezobzirnega maščevanja ali iz kakšnih drugih nizkotnih nagibov.
V najbolj znani slovenski peči v Dolenji vasi pri Polhovem Gradcu je konec sedemdesetih končalo najmanj pet žensk, starih od 18 do 52 let, ki jih je Trobec med seksom zadavil, nato pa polil z bencinom in zažgal. Novembra 1980 so ga na kranjskem temeljnem sodišču obsodili na smrt. Med sojenjem se Trobec zločinov ni spomnil, čeprav jih je v preiskavah kontradiktorno priznal, njegov odvetnik Stanislav Klep pa je brez uspeha dokazoval, da je obtoženi duševni bolnik in da so mu osebnost uničili zdravniki. Višji sodniki so Trobcu kazen znižali na 20 let, med prestajanjem kazni pa je dvakrat poskušal ubiti sojetnika, za kar je bil obsojen na dodatnih 15 let. Svoboden bi postal leta 2015, vendar se je 30. maja 2006 na Dobu obesil. Zbolel za rakom na prostati, dva meseca po tem, ko mu je umrla mati. Nanjo je bil Trobec še posebej navezan. Tudi ona je med sojenjem povedala, da je bil on njen najljubši otrok, »ker je bil vedno tako bolehen in osamljen«. Do svoje smrti je bil Trobec v zaporu 27 let, kar je slovenski rekord.
Vsega je kriva cankarjanska mati
Zaradi Pluta je bilo, kot že rečeno, prelitega precej manj črnila kot zaradi Trobca. Še sodni izvedenci so bili o njem prav redkobesedni. Če je Trobec razpolagal z vsaj dvanajstimi psihiatričnimi, psihološkimi in nevropsihološkimi izvidi, za Pluta obstajata samo dva. Kot v knjigi Serijski morilec: normalen psihopat patološke matere navaja kulturologinja Karmen Šterk, se je Plut v umorih znašal nad simbolnimi nadomestki svojega izvirnega besa – matere, s katero naj bi do svojega 16. leta spal v isti postelji. Za prvi Plutov umor sovaščanke Marjance Matjašič februarja 1990 izvedenec Jože Lokar sklene, »da je šlo za impulzivni agresivnostni preboj, v katerem je uničil in izmaličil vzrok in pričo svojega neuspelega poskusa, da bi se s spolnim odnosom uresničil kot moški«.
Pikirizem: žrtve je rezal
Po mnenju antropologinje Šterkove je verjetna hipoteza, da je šlo pri Plutu za tako imenovani pikirizem: doseganje spolne zadovoljitve z zbadanjem, prebadanjem in rezanjem človeškega telesa.
Morilec z nasmehom Mone Lize
Umor Matjašičeve je Plut priznal, ni ga pa obžaloval. Na svoj 22. rojstni dan je bil obsojen na 15 let zapora. Zaradi vzornega vedenja, modrih oči in »nasmeha Mone Lize« jih je odsedel 13 in avgusta 2002 odpotoval v Srbijo, kjer je novembra 2004 v Aleksincu umoril in izmaličil svojo drugo žrtev, nosečo 18-letno Jasmino Djošić. Ko se je po dogodkih v Srbiji znova znašel v Sloveniji, ga je policija aretirala na podlagi tiralice za rop pošte v Polhovem Gradcu, po osmih mesecih v preiskovalnem zaporu pa so ga izpustili, čeprav so iz Srbije prihajala poročila, da naj bi ga iskali za umor Djosićeve. Končno je februarja 2006 na Dolgem Brdu pri Jančah ponoči vdrl v hišo Mirka Ulčarja in njegove žene Ljubice ter ju pričakal s sekiro in nožem. Oktobra 2006 je bil spoznan za krivega umora Ljubice Ulčar in poskusa umora Mirka Ulčarja, za kar je bil obsojen na takrat najvišjo možno kazen, 30 let zapora. Vzporedno s sojenjem v Sloveniji so Plutu za umor Djosićeve v odsotnosti sodili tudi v Srbiji. Sodišče v Nišu ga je 26. aprila 2007 obsodilo na 40 let zaporne kazni, v noči na 28. april pa je Plut v priporu zaužil mešanico zdravil in si sodil sam.
