Prejšnji ponedeljek so ob dveh popoldne na ljubljanskih Žalah pokopali pionirja slovenskega stripa Mikija Mustra. Ni naključje, da se je množica od njega poslavljala v vežici Sv. Nikolaja. V rojstni list so mu starši namreč zapisali ime Nikolaj, a ker je bil rojen v Prekmurju, tam pa so Nikolaji in Miklavži preprosto Mikiji, so tudi njega že od začetka klicali tako. Potem si je v zrelih letih ime Miki zapisal še v uradne dokumente.
Musterjevi niso dolgo živeli v Prekmurju. Še preden je Miki dopolnil dve leti, se je družina preselila na Dolenjsko. Njegov oče je bil zdravnik, v času kraljevine Jugoslavije pa so ljudi s takim poklicem pogosto selili. Čeprav se je Miki v vsakem okolju dobro znašel, je bil vesel, da so se po drugi svetovni vojni končno ustalili v Ljubljani. Tu je obiskoval gimnazijo in sanjal, da bo odpotoval v Ameriko k svojemu velikemu vzorniku Waltu Disneyju. Te sanje se mu niso uresničile in na željo mame, ki je bila po rodu Madžarka in so zato madžarsko največkrat govorili tudi doma, se je po maturi vpisal na fakulteto za arhitekturo. Toda najsi je imel mamo še tako rad in jo je spoštoval, to res ni bil študij zanj in ob letu osorej je bil že na likovni akademiji. Nekaj let pozneje jo je zapustil z diplomo akademskega kiparja v žepu. Kot kipar pa ni delal nikoli.
»Nikoli ne bom suženj tehnike!«
Miki Muster je bil pač rojen risar. Če verjamete ali ne, ampak na vprašanje, kaj bi v življenju počel, če ne bi risal, je bil pogled njegovih prodornih modrih oči hudomušen, odgovor pa vedno enak: »Risal …« Ni čudno, da je ta neizmerna ljubezen do risanja postala večna. In da obstaja upanje, da bodo zaradi nje Mustrovi stripi z želvakom Trdonjo, lisjakom Zvitorepcem in volkom Lakotnikom ostali »obvezna« literatura za vse generacije. Tudi te, ki jih mame, ki se sicer same verjetno spomnijo tudi Mustrovih risanih junakov iz televizijskih reklam – zajčkov cik cak, prsate dame, ki je pela visoki c ali pa slogana Ne bo vam uspelo, to je Jelovica! – rojevajo z mobiteli v roki. Miki Muster pa v svoji bližini ni prenašal nobenih sodobnih elektronskih naprav. Ni imel mobitela, oglašal se je na stacionarni telefon, pa še tega bi najraje zabrisal po tleh, kadar je zmotil njegov ustvarjalni zagon; da bi kdaj sedel za računalnik, ni pomislil niti v sanjah. »Računalnik je mrtev, na njem nikoli ne moreš potegniti poteze čez črto. Nikoli ne bom suženj tehnike,« je bil odločen do konca.
Svetovni prvak v plavanju
Odločnost, trdna volja, pa tudi kanček samosvojosti so se kazale tudi pri športu, s katerim se je Miki Muster zares začel ukvarjati šele v zrelih letih. Ko se je upokojil, je deloholiku, ki mu niti 16-urni delavnik ni bil tuj, preprosto začelo ostajati preveč časa in energije. Bolj ko ne po naključju je med počitnicami na morju odkril, da bi to vrzel lahko zapolnil s športom, ki ga je gojil v mladosti – s plavanjem. In tudi tega se je kot vseh reči v življenju lotil z ljubeznijo in marljivostjo.
Začel je trenirati kot kakšen Peter Mankoč, in rezultati so seveda prišli. Na vrhuncu svoje plavalne kariere je postal celo svetovni prvak v maratonski razdalji, kolajne pa je kot za stavo osvajal tudi na krajših razdaljah. Njegov najljubši stil je bil metuljček.
Ljubezen z veliko začetnico
Ne samo ljubezen do risanja in športa, v življenje Mikija Mustra je kot sončni žarek s svojo toplino in lepoto že zgodaj posijala tudi Ljubezen z veliko začetnico. Ime ji je bilo Jana in skupaj sta preživela šest desetletij sreče in sanj, ki jih poznajo samo velike in prave ljubezenske zgodbe. Zakon sta kronala z rojstvom sina Miklavža, edinca, na katerega sta bila oba izjemno navezana. Miklavž ni šel po očetovi umetniški poti, ampak je diplomiral iz ekonomije in se ukvarja z informacijskimi sistemi. Poročen z davčno svetovalko Blanko Muster, s katero imata hčer Mašo. Na svojo vnukinjo je bil Miki izjemno navezan in veliko časa sta preživela skupaj. A tudi ona ni podedovala dedkove umetniške žilice. Diplomirala na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, ukvarja pa se z izvajanjem raziskav. Pred dobrima dvema letoma je Maša s svojim partnerjem Matjažem Demšarjem, sicer enim naših najboljših igralcev biljarda, poskrbela, da je Miki Muster dobil še pravnuka Marka.
Vsak dan na Žalah
Žal te radosti, da bi bila še prababica, nikoli ni užila Mikijeva draga Jana. Poslovila se je že pred sedmimi leti po dolgotrajni bolezni, med katero je njen mož ves čas sam skrbel zanjo. Negoval jo je in hranil, ji z ljubeznijo lajšal in krajšal ure, vstajal večkrat na noč, da jo je obrnil, da ni dobila preležanin. Ko res ni več zmogel, sta se z Jano skupaj preselila v dom za starejše. Do zadnjega diha je bil ob njej in od trenutka, ko je za vedno zaprla oči, svet zanj nikoli ni bil več enak. Po Janini smrti se je Miki vrnil v družinsko hišo v Rožno dolino. Vsak dan, ne glede na letni čas ali vreme, je obiskal Žale, svoji dragi Jani na grobu prižgal svečko in se malo pomenil z njo. Potem telo nekoč ni zmoglo več, njuni duši pa sta spet združeni.
Počivaj v miru, Miki!
