»Po vrnitvi z dopisniškega mesta v Berlinu pred sedemnajstimi leti sem si ves čas želel, da se vsaj še enkrat odpravim v tujino. Ker sem imel šoloobvezna otroka, se za to nisem odločil. Prepričan sem, da otroci za dobro vzgojo potrebujejo mamo in očeta. Leta so minevala in zdaj sta otroka tako rekoč odrasla. Ker se je jeseni ponudila možnost prijave na razpis za dopisnika v Bruslju, sem se odločil za nov izziv,« pravi Igor Jurič. V mislih je imel Berlin, a ker je kolegica zaprosila za podaljšanje mandata, je ta možnost splavala po vodi. Zato je zagrabil Bruselj – v naslednjih letih se v evropskem »glavnem mestu« obetajo turbulentni časi (brexit, reforme EU-ja …). »Zdaj se pospešeno učim francoščine, kar je svojevrsten izziv, snemanja s kamero in montaže. Čaka pa me še eden pomembnejših izzivov – iskanje stanovanja, v katerem bom živel. V Bruselj odhajam sam, saj ima žena svojo kariero, otroka pa stopata na svojo življenjsko pot. Selil se bom konec avgusta, delati bom začel 1. septembra,« razlaga.
V belgijsko prestolnico pa bo nesel tudi kar nekaj parov superg, saj je strasten tekač: »Tek je najbolj naraven način gibanja in z njim se lahko ukvarjaš kadar koli in kjer koli. Je čista sprostitev duha in telesa. A če še pred nekaj leti tek pri meni ni puščal trajnejših posledic, kot so utrujenost in poškodbe, se zdaj spoprijemam tudi s tem. Hitrost počasi pojema, naraščajo pa užitki v teku. Ko začutiš, da telo noče biti več tako hitro kot pred leti, moraš 'preklopiti' v glavi in dati večji poudarek uživanju v teku. Skušam teči tri- do štirikrat tedensko. Zdaj po kilometrih tečem manj, zato pa bolj uživam v opazovanju narave okrog sebe. Od domačih je prava tekačica samo žena, preostala družinska člana pa sta bolj ljubitelja odbojke.«
