»Slovenci zagotovo smo dobrodelen narod,« je prepričan Jan, ki se mu zdi ključno, da vsak posameznik, ki bi želel biti družbeno koristen, ne čaka na velike dobrodelne akcije, temveč poskuša ljudem na različne načine pomagati sam. »Majhne stvari so najpomembnejše.« Sam je že kot novinar večinoma pokrival socialne teme in sčasoma prišel do ugotovitve, da lahko s pomočjo medijev spreminja družbo. »Spominjam se dne, ko sem v Koštaboni nad Koprom povsem naključno srečal gospo, ki mi je povedala, da gradijo šolo za otroke z downovim sindromom. Neverjetno se mi je zdelo, da se nekdo loteva tako velike stvari. Takrat sem si zadal, da bom pomagal zgraditi to šolo do konca – nisem vedel, kako, a nekaj me je gnalo. V nekaj tednih sem prišel do zamisli, da bi zaposleni na Pro Plusu, med katerimi je veliko tekačev, lahko pretekli celotno Slovenijo in tako zbirali sredstva za gradnjo te šole,« pripoveduje o začetkih akcije Mali koraki za velik cilj. Sodelavci so bili takoj za, akcija pa se je hitro usidrala v srca Slovencev in ima iz leta v leto večji odmev. »Ko se lotevaš take akcije, moraš čim manj razmišljati, da te vsi občutki, ki jih doživiš ob tem, ne pokopljejo. Končni cilj je treba imeti ves čas v glavi.«
Negativne občutke Jan sicer še predobro pozna, saj se je pred leti zaradi preobilice dela, ki je vodilo v tesnobo, paniko in občutke depresije, srečal z boleznijo sodobnega časa, izgorelostjo. Jan pravi, da je glavni vzrok zanjo materialistična družba, ki ljudi sili v to, da se postopoma oddaljujejo od svojega bistva. Treba je stopiti ven iz tega vrtinca in ugotoviti, da se uničujemo. »Jezi me, ker sam nisem opazil simptomov, začutil, da moje telo ne more več,« pravi danes. »Navajeni smo hitenja, nalagamo pa si veliko več, kot smo sposobni narediti. Vse to vodi v tesnobnost, in tako je bilo tudi pri meni. Sicer še vedno veliko delam, trenutno sem poleg vodenja projekta Mali koraki kreativni producent in besedilopisec, rad bi se preizkusil tudi na filmu, a odkar imam glavo na mestu in se ne obremenjujem s slabimi ljudmi, napadov tesnobe in panike skoraj ni. To je dolg proces, ki ga ne bi zmogel brez transcendentalne meditacije, joge in teka v gozdu.«
Jan trenutno tudi končuje knjigo Slovenci v dnevnih sobah, ki jo bo izdal konec novembra. »V knjigi bodo zgodbe, v katerih se lahko najde vsak – vanjo sem poskušal umestiti čim bolj različne družine z različnih koncev Slovenije. To bo dokument tega, kdo smo bili Slovenci leta 2017.« Dnevna soba ima tudi v njegovem življenju velik pomen. »Tam smo resnično to, kar smo, ne pretvarjamo se za nikogar in tudi zgodbe, ki jih pripovedujemo v dnevnih sobah, so najbolj iskrene. Sam se v svoji dnevni sobi popolnoma sprostim in sem brez omejitev, je pa res, da imam še eno dnevno sobo, naravo, ker sem nenehno v pogonu.« A ne glede na to, kje je, je najbolj zadovoljen, če sta z njim dekle Eva in psička Daisy.
