Kot solistka ali ambientalna spremljava igra in poje na porokah in gala dogodkih, vendar pa enaindvajsetletnica še zdaleč ni samo harfistka in pevka, temveč njenim talentom kar ni konca: pleše, rapa, igra klavir, se ukvarja z igro, piše, fotografira in kuha.
»Če se umetnost lahko pretaka po žilah, se po mojih zagotovo,« se nasmehne. Težko bi se odločila, skozi kateri umetnostni medij se najlažje izraža, ker pravi, da v vsakem obdobju prevlada nekaj drugega, res pa je petje tisto, ki jo spremlja že od začetka. »Rada imam vse glasbene sloge, od popa do jazza, priredbe znanih skladb pa odpojem čisto na svoj način. Rada improviziram, vse počnem iz navdiha. Pod hudim pritiskom ne delujem dobro.« To je za kratek čas vplivalo tudi na njen odnos do harfe, ki jo sicer igra že od petega leta, a je zaradi nenehnih tekmovanj in vaj v četrtem letniku srednje šole začela nanjo gledati kot na obvezo, zaradi česar jo je za eno leto nehala igrati. »Nato sem bila kot nastopajoča harfistka povabljena na otvoritev prijateljičine slikarske razstave. Usedla sem se za harfo in ugotovila, da nimam več tehnike, do dogodka pa je bil le še slab teden. A potem sem se spomnila, da lahko improviziram. Pet dni pozneje sem na otvoritvi stopila na oder in v mikrofon povedala, da bom predstavila kompozicijo, ki jo bodo vsi prisotni lahko slišali samo danes in nikoli več. Takrat sem spet začutila inštrument, kmalu začela igrati elektronsko harfo, iz nje naredila maturo in se vpisala na fakulteto.« Ker je že študirala operno petje, harfo zdaj študira vzporedno in na začetku je imela zaradi obilice obveznosti manjšo krizo. Na tempo se je navadila, a to ne pomeni, da je njen urnik kaj manj natrpan. »V nedeljo zvečer si po dnevih zapišem obveznosti, ki me čakajo. Med tednom vstajam ob pol šestih skupaj s fantom, ker gre on potem na delo, meni pa jutranje ure pridejo prav, da pospravljam ali kuham. Nato pa fakulteta ali vaje skozi ves dan. Vse skupaj je natančno tempirano, celo do ure, in vmes nimam premora – spočijem se med hojo. (smeh)« Ob tem je neizogibno, da kdaj pregori. »Stres je od otroštva moje drugo ime, in stvar, s katero se moraš v tako natrpanem urniku sprijazniti, je tudi depresija. Enkrat si na vrhu, drugič na dnu. Ko pregorim, postanem ostra do ljudi. Tako sem prenasičena z delom, da ne zmorem še človeških odnosov. Včasih dam tudi na koncertih ljudem toliko energije, da se po koncu ne morem pogovarjati z nikomer.« Srečo ima, da sta s fantom Benjaminom približno na istem – tudi on se zvečer vrne domov po vsem dnevu dela, in tako sta drug drugemu v oporo. O njem pripoveduje z velikim žarom: »Res mi je všeč njegov smeh – ko nekaj pripoveduje, se sam sebi zdi tako duhovit, da začne umirati od smeha. To mi je najljubše. No, in pa – ko si je prvič slekel majico, sem vedela, da je to to! (smeh)« Skupaj preživljata ogromno časa, v prostih trenutkih, ko jih imata, pa rada hodita na izlete po Sloveniji, kjer Astrid neguje še eno svojo strast: fotografijo. »Fotografiram miniature, detajle, ki niso opazni na prvi pogled. Tudi v turističnih mestih, kot je na primer Pariz, so mi takšne fotografije bolj pri srcu kot fotografije Eifflovega stolpa.« Sicer pa pravi, da je njen idealen prosti dan videti tako, da leži pod odejo in gleda serije. »Zraven pa jem – sladoled, čokolado, kar koli. Hrana je moja velika strast, sploh italijanska, s čim več začimbami. Moje načelo je, da se ti mora življenje zgoditi samo, vse, za kar moraš skrbeti, je, da dobro začiniš hrano in se strastno ljubiš!« smeje zaključi.
