Sprva ju je želel od tega celo odvrniti, a se pogumni dekleti nista dali. V delo trenerjev se ne vmešava, je pa proti temu, da bi bili preveč obremenjeni s treningi. Z ženo Petro sta pri vzgoji dokaj enotna, zato morata dekleti spoštovati pravila.
Otroci uspešnih športnikov nosijo težko breme, saj vsi pričakujejo, da bodo šli po stopinjah svojih staršev. Vendar si Iztok Čop nikoli ni mislil, da se bosta njegovi hčerki navdušili za veslanje. »Če sem iskren, si tega nisem želel. Veslanje je naporen šport. Leta 2012, ko sem imel poslovilno tekmo v Zaki, je Ruby rekla: 'Ati, ne bodi žalosten, saj bom od zdaj naprej jaz veslala.' Nisem je jemal resno, a je s tem težila kakšni dve leti, dokler nisem popustil. Lani pa je začela trenirati še mlajša Amber.« Dekleti sta se pred veslanjem seznanili z več športi, med drugim sta trenirali tudi nogomet. »V nogometu so velika težava preveč ambiciozni starši, ki mislijo, da bodo njihovi otroci dosegli raven Messija ali Ronalda. Zahtevali so celo več treningov, kot so jih predpisali trenerji! Tekme so bile katastrofalne, da ne omenjam ravni navijanja. S Petro nisva prav pogosto hodila na tekme. Nikoli ne bom razumel, kako lahko mamice prebijejo ves čas treningov ob nogometnem igrišču in po treh tednih vedo o nogometu več kot trener ter mu celo delijo nasvete,« je zgrožen Iztok, ki je prepričan, da morajo otroci šport dojemati kot igro, in ne kot pritisk.
Od plesalk do veslačic
Čopovi so športna družina, zato sta dekleti s tem zavedanjem rasli. »Stanujemo le streljaj od bazena, a ko so mi pojasnili, da imajo šest ali sedem let stari otroci treninge plavanja šestkrat tedensko in ob šestih zjutraj, smo se takoj poslovili od ideje, da bi trenirali plavanje,« je iskren Iztok. »Ker sva s Petro zelo zaposlena, sva dekletoma povedala, da prevozi na krožke odpadejo, kar seveda ne pomeni, da jih tja pa sem ne zapeljeva. Na treninge veslanja se iz Radovljice vozita s kolesom in naredita dodatnih osemnajst kilometrov aerobnega treninga. Pri veslanju je namreč zelo dobrodošlo, da se ukvarjaš še s kakšnim drugim športom, saj se razvije gibalna motorika. Hčerama bi z veseljem omogočil treninge gimnastike in juda, a te ponudbe na našem koncu žal ni. Obe sta obiskovali plesne vaje, Amber tudi ritmično gimnastiko. Prepričan sem, da mora otrok preizkusiti več različnih športov in se odločiti, kateri mu najbolj ustreza. Dekleti radi hodita na treninge, saj sta v klubu našli družbo. Večkrat se družijo tudi po treningih, predvsem poleti, ko plavajo v jezeru. Ruby gre veslanje zelo dobro, mislim, da celo predobro. Morala bi se spoprijeti tudi s porazi in neuspehi, saj prej ko bo prišla na trdna tla, bolje bo.«
V delo trenerjev se ne vmešava
Iztok, ki je selektor slovenske veslaške reprezentance, še vedno sede v čoln in gre veslat. »Zdaj to počnem za dušo in brez pritiskov. Vidim otroke, ko trenirajo, in med njimi sta tudi Ruby in Amber, a niti pomislim ne, da bi se vpletal v delo trenerja. Vem pa, da jima ni lahko, saj sta v družbi tekmovalcev, in jaz kot selektor odločam o njihovi reprezentančni usodi.«
Mnogi gotovo ugibajo, ali pri dekletih opaža veslaške gene. »Ko sem Ruby prvič peljala na trening, sem takoj opazila njeno držo, enaka je kot Iztokova, ki je bila vedno nekoliko bolj specifična. Naredila sem fotografijo in jo poslala Iztoku ter ga na to opozorila,« pove Petra, ki je vrsto let delala kot športna novinarka na nacionalni televiziji, kjer je pokrivala tudi veslanje. Ko je bil Iztok še aktivni športnik, ga je Petra s hčerkama velikokrat spremljal na tekmovanjih. »On je treniral in tekmoval, me smo si pa ogledovale turistične zanimivosti in nakupovale, seveda pa nismo manjkale na pomembnih tekmah,« se spominja tistih časov Petra. Iztok pa v smehu doda, da so njegova dekleta videla kar nekaj sveta, on pa večinoma hotele in tekmovalne proge.
