Pred kratkim je na podelitvi Levstikovih nagrad za življenjsko delo, ki sta ju letos prejela Slavko Pregl in Lili Prap, dokazala, da obvlada tudi harmoniko.
Anja prihaja iz Kresnic, ki ležijo ob reki Savi. Tam je preživela otroštvo in se prvič srečala z gledališčem v skeču Dobri sosedje, v katerem je imela krajši monolog o koloradskem hrošču. »Že od malega sem obkrožena z zajci, ki jih vzgajamo doma. Ko sem se rodila, je bila moja otroška soba najprej pravzaprav dom za prvega zajca, ki ga je oče, še preden smo imeli zajčnik zanj, pripeljal k hiši kot spomin na čase, ko je še živel v Prlekiji,« se spominja Anja, ki zdaj, ko živi v Ljubljani, pogreša svoje zajce. V otroštvu je bila obkrožena z zajci in rožami stare mame, ki še vedno obdajajo njihovo hišo. Poleg narave jo je že takrat zanimala tudi poezija.
Od Prešerna do Rifleta
»Prvi večji pesnik, ki sem se ga lotila, je bil France Prešeren, ki sem ga med opravljanjem velike potrebe glasno brala na stranišču. Odnašanje Prešernovih poezij na stranišče je posledica oponašanja mojega očeta, ki je tja nosil časopise. Mislila sem, da me tam nihče ne sliši,« razlaga. Kmalu se je lotila tudi drugih pesnikov in pri šestih letih napisala svojo prvo pesem. »Od takrat se ne morem več ustaviti. Ljubim pisanje. Zato sem tudi svojo magistrsko nalogo posvetila eksperimentu, kako združiti gledališče in poezijo ter glasbo, v katerem sem uporabila svoja lastna besedila.«
Na Gimnaziji Poljane je spoznala, da ljubi igro in ustvarjanje ter da je gledališče idealen prostor za to. Šla je opravljat sprejemne izpite na AGRFT in bila sprejeta. Pozneje sta sledila tudi trpljenje in odrekanje, saj sta njena mentorja Tomi Janžič in Janez Hočevar - Rifle od razreda zahtevala predanost, natančnost in delavnost pri akademskih gledaliških nalogah. Za vse jima je hvaležna, ker se je splačalo. »Smisel gledališča je nekaj premikati tako v sebi kot v gledalcih. Če ne povzročiš bodisi vsaj rahlega pomladanskega vetrca v srcu ali pa celo viharja v duši, nima smisla, da obstaja,« je prepričana igralka, ki rada sprejema nagrade, kadar ima občutek, da za njimi stojijo delo, strast in iskren uspeh. »Največja nagrada igralcu je povabilo k nadaljnjemu delu. Tako sem pred dvema letoma sprejela zaposlitev v Mladinskem gledališču. Veselim se novih izzivov in se počutim domače v ansamblu in celotni hiši. Rada imam gledališče, prav tako pa imam rada tudi življenje, zato se ne bom nikoli odpovedala potovanjem v Francijo in moji ljubezni do francoskega jezika in njihove kulture, nikoli se ne bom odpovedala sprehodom v gozd, jogi, ljubezni, družini, zajcem in poeziji. Pravzaprav življenje še bolj ljubim kot gledališče. Brez življenja gledališča tako ali tako ni. Naprej človek, potem igralec.«
Zaljubljena v jezike
Mlada igralka obožuje tudi tuje jezike. Ne več tako zelo polomljeno italijanščino je utrdilo potovanje po jugu Italije. Na izmenjavi s študenti igre iz Novega Sada je nekoliko usvojila tudi srbščino. S francoščino je, milo rečeno, zasvojena. Kar nekaj poletij je preživela med Francozi in rojstni dan slavila s smrdljivimi siri in rozejem. »Če me hočete osrečiti, me pošljite v Francijo,« se smeji igralka, katere življenjski moto je: najprej poskrbi zase, da boš lahko poskrbel za drugega. Njeni cilji? »Upam, da ne bom nikoli izgubila ljubezni do ustvarjanja, ker to me ohranja živo – ljubezen in ustvarjanje.«
