Dr. Nadja Romih: »Morda bi kdo mislil, da gre za pretiravanje. Tako so menili celo nekateri od staršev, ki jih ni zanimalo niti to, zakaj so del dvorišča zdaj prekrili z zaščitno folijo. A v resnici so dokazljivo kancerogene snovi na otroškem igrišču. O njih obstajajo študije mednarodne agencije za raziskovanje raka. Na tleh s toliko strupenimi snovmi ne bi nikoli dovolili gojiti zelenjave, otroško igrišče na njih pa se nekaterim ne zdi sporno!? Mlačnost in neodzivnost sta nesprejemljivi. Seveda pa so bili tudi takšni, ki so razumeli naš pravi namen, pri tem želim omeniti gospoda Šuštarja iz Civilne iniciative in doc. dr. Cvetko Ribarič Lasnik, direktorico Inštituta za okolje in prostor. Naše sporočilo je prišlo v javnost z njihovo podporo.«
Vsaj tri stvari v tej zgodbi nas presenečajo: najprej to, da so morali zahtevo o sanaciji zemljišča sprožiti starši. Nadalje je preteklo več kot pol leta za odločitev, da se opravi zelo preprosto gradbeno delo! In kot tretje: ob vsem tem je naravnost pretresljivo, drugačnega izraza ni mogoče izbrati, kako počasi so se odzvale ustrezne službe, čeprav je bila to očitno in že s prvo analizo (ki so jo morali naročiti starši sami!) dokazana grožnja zdravju otrok. Da zemljišče okrog vrtca vsebuje strupene in škodljive snovi, se je torej vedelo že precej časa. Neverjetno, kako brezbrižno in birokratsko se je v neskončnost obravnavala zadeva, ki ima lahko zelo resne posledice ...
Težke kovine so rakotvorne. V tem vrtcu ima dva otroka tudi Nadja Romih, ki je znanstvenica. Opravila je doktorat s področja vsrkavanja težkih kovin v rastlinske dele in je dobro spoznala, kako škodljive so lahko takšne snovi. Na različnih vzorčnih mestih v Celjski kotlini in Mežiški dolini je ugotovila, da so rastline vsrkavale težke kovine. S študijo je Romihova potrdila, da težke kovine prehajajo tudi v seme, kar je bilo mogoče ugotoviti z njihovo vsebnostjo v hladno stisnjenem semenskem olju. Laiki si lahko le predstavljamo, da težke kovine, kot so svinec, kadmij ali živo srebro, niso nedolžna stvar. Dejstvo pa je, da je vsaka izpostavljenost otrok nevidnim snovem v tleh, ki so dokazano rakotvorne ali drugače zdravju škodljive, nesprejemljiva, se je strinjala Romihova.
Odgovora pa ni bilo … Kdaj se je o problemu začelo govoriti? Lahko bi rekli, da po naključju. Vrtec na Hudinji je bil zgrajen leta 2014. Kljub temu je del površine okrog njega še vedno bil brez trave, videli je bilo mogoče ostanke gradbenega materiala in opeke. Eden od staršev je jeseni leta 2016 opazil, da je med materialom tudi žlindra. V Celju težavo s kontaminiranim materialom, ki je nastal med dolgoletnim delovanjem Cinkarne, dobro poznajo. O tem je opozoril ravnateljico vrtca in občino, a ustreznega odgovora ni dobil.
Na občini so verjetno želeli težavo vsaj na videz zmanjšati ali pomesti pod preprogo, zato so staršem predstavili ugotovitve raziskave, ki jo je opravil Nacionalni inštitut za javno zdravje NIJZ, podpisal pa prim. dr. Ivan Eržen. A ta je bila stara že več kot deset let. V njej je bilo navedeno, da zaradi zadrževanja na igriščih vrtcev v Celju tveganje za zdravje otrok ni povečano. Bližnjica do pomiritve staršev je bila pač ta, da so stare rezultate obesili na oglasno desko, kjer visijo tudi jedilniki in druga obvestila.
Skupina staršev je to razumela kot cinizem in aroganco, zato je žlindro z dvorišča na svojo pobudo poslala v analizo na Kmetijski inštitut. Rezultat je bil osupljiv. Tla so vsebovala daleč presežene količine nevarnih težkih kovin. O tem so obvestili ravnateljico in pristojne na celjski občini. V vrtcu so sklicali krizni sestanek, na katerega so povabili zainteresirane starše, predstavnike občine in NIJZ.
Dvomi namesto sklepov. Kljub sestanku so bili že prej vznemirjeni starši po sestanku razočarani. »V vsaki normalni občini bi tako resno zadevo takoj zgrabili in začeli urejati, ne pa da ugotavljajo, da raziskava ni bila opravljena v skladu z normativi, da vzorcev ni vzela akreditirana oseba, da ni bil naveden datum odvzema vzorcev in podobne stvari …« Nihče od staršev ni imel namena s prstom kazati na odgovorne, šlo je le za to, da bi pristojni morali igrišče čim prej sanirati, ne pa zmanjševati resnost težave ali se izmikati odgovornosti. »Pristojne so motile formalnosti, namesto da bi se osredotočili na vsebino raziskave. Ta je kljub vsemu jasno pokazala, da so vrednosti več težkih kovin v vzorcih z dvorišča za večkrat presegali dovoljene vrednosti. In to bi pristojne moralo skrbeti,« je pojasnila Romihova. Namesto takojšnje sanacije so se na občini odločili za novo raziskavo. In spet so minevali tedni, ko so se malčki mirno igrali naprej na zastrupljenih tleh. Rezultate so objavili 21. junija. A glej zlomka, nova analiza je pokazala še višje vrednosti tveganih snovi kot predhodna raziskava staršev! V vrtcu so starše obvestili, da se bo začela sanacija dvorišča, a da dosedanje igranje otrok na njem ni bilo tvegano za njihovo zdravje. Najbrž se je težko strinjati z ugotovitvijo, da je zadeva nedolžna, če so v vzorcih tal odkrili nevaren koktajl snovi, med katerimi so kadmij, baker, svinec, cink in arzen presegli mejno ali opozorilno vrednost.
Vrtec kot odlagališče nevarnih odpadkov?! »Več kot očitno je, da je šlo ves čas za sprenevedanje. Na dvorišču vrtca so industrijski odpadki, ki tja ne sodijo,« je komentirala Romihova. »Občina si ne bi smela privoščiti, da je otroško igrišče polno kontaminiranega materiala, za kar so že prej gotovo vedeli. Odzvati bi se morali tudi ministrstvi za šolstvo in zdravje, ki sta bili o težavah obveščeni.«
Če že odgovorni vrtcu do zdaj niso bili naklonjeni, mu je vsaj letni čas. Začenjajo se počitnice, otrok ne bo v vrtcu in poletje bo za sanacijo kot naročeno, da bo do jeseni dvorišče spet varno. Vsaj to je dober podatek v vsej tej neverjetni zgodbi.
Odziv jeznega in razočaranega očeta:
Naš sogovornik je skupaj z drugimi aktivnimi starši veliko pripomogel k temu, da se je o nevarnih snoveh na igrišču Vrtca Tončke Čečeve v Celju začelo vsaj govoriti. Presodil je, da je bolje, če njegovega imena ne objavimo. Z veliko jeze je opisal izkušnjo, ki bi jo lahko tudi vrgel čez ramo, saj njegov otrok zapušča omenjeni vrtec. Vendar ga motita brezbrižnost in ignoranca pristojnih, ki jih je bilo težko premakniti celo takrat, ko so jim postregli s podatki o strupenih snoveh na dvorišču vrtca.
Je res vsem vseeno? »Živim v okolju, kjer se mi zdi, da je vsem vseeno. Stopnja ignorance je pri ljudeh visoka. A ker je šlo tokrat za otroke, tega nisem več prenesel. Že ko so vrtec odprli, smo se številni spraševali, kako je mogoče, da so ga predali namenu, če je bilo dvorišče še polno gradbenega materiala in neočiščeno. To je bilo še bolj opaziti sčasoma, ko ga je spiral dež. Ravnateljici smo napisali nekaj e-sporočil, a je očitno ni zanimalo, da otroci veliko časa preživijo na takšnem 'igrišču'. Potem mi je nekega dne zavrelo. Nekaj staršev se nas je povezalo in danes sem vsem hvaležen, da so sodelovali. Nabrali smo nekaj vzorcev materiala, ki se nam je zdel sporen. O tem smo obvestili ravnateljico in tega niti nismo naredili na skrivaj, kot se je pozneje omenjalo! Dali smo jih v analizo in rezultati so bili skrb vzbujajoči. A po prvih opozorilih se ni zgodilo nič. Prah naj bi se polegel in vse bi ostalo po starem, tako kot že kdaj prej. Najbolj je odgovornim prišlo prav staro poročilo NIJZ iz leta 2005, v katerem je bilo ugotovljeno, da so igrišča okoli vrtcev varna za otroke. Povišane vrednosti že takrat niso nikogar zmotile! Ko so nam na sestanku letos spomladi omenili, da bodo izvedli novo meritev, ker naši ne zaupajo, smo bili prav tako v dvomih, kakšne rezultate bodo objavili. A izkazalo se je, da so vrednosti težkih kovin iz nove analize pokazale še slabše stanje kot pri naši.
Še veliko takih igrišč je! V Celju bi našli še veliko podobnih igrišč in okolij, kjer ljudje živijo poleg jezera z odpadnimi vodami in pridelujejo vrtnine. In povzeto: zakaj so na občini Celje tako dolgo odlašali s sanacijo dvorišča vrtca in odklanjali ugotovitve prve raziskave? Zelo jih je zaskrbelo, da se bo začela veriga zahtev, kjer je stanje enako. Predstavljajte si, da se bodo oglasile še druge šole, vrtci, ki imajo na dvoriščih in igriščih enako težavo. Na občini se bojijo, da se bo problem na široko odprl in se bodo starši zavzeli za zdravje svojih otrok. Le kako bi ob vsem tem, kar vemo zdaj, lahko ostali ravnodušni?«
