Čeprav je bil ta poklic članici ansambla SNG Drama Ljubljana nekako položen že v zibko (njen oče je legendarni igralec Dare Valič), so jo zanimale tudi druge stvari.
»Razmišljala sem o marsičem, nisem naredila sprejemnih izpitov na srednji glasbeni šoli niti na slikarstvu, zanimali sta me arheologija in umetnostna zgodovina, pristala pa sem v poklicu svojega očeta. Ker sem z gledališčem živela od rojstva, težko ocenim, ali je samo ta dejavnik tisti, zaradi katerega sem igralka. Lahko rečem le, da me je sama misel, da ne bi mogla biti igralka, preganjala in mučila veliko bolj, kot so me porazi pri poskusih povsod drugje. Torej sem se odločila prav. Ljubim svoj poklic,« pravi igralka. Kljub temu pa je odločitev zanj tudi že obžalovala, ko je denimo morala v soboto zvečer zaradi majhne nepomembne vloge na vajo, njena hči pa je imela vročino. »Nikoli ne obžalujem svojega poklica, zaradi katerega sem zvečer odsotna od doma, tudi ob sobotah, celo nedeljah, če sem izpolnjena, če je stvar dobra. Se pa zgodi tudi kakšna smola z manj zanimivo vlogo, recimo neuspešnim delom, rezultatom, in je zelo težko iti od doma. Takrat obžalujem, počutim se nekoristno, nepomembno in peče me vest, ker nisem z družino,« pravi Nina.
PRELEVILA SE BO V MOŠKEGA
S priložnostmi, ki jih dobiva v matičnem gledališču, je sicer zelo zadovoljna, do svojega dela pa čuti veliko odgovornost. »Verjamem, da delamo predstave, ki ljudi opominjajo na realnost, na moč individuuma, na moč ljubezni, na silnost razuma,« meni igralka, ki se trenutno pripravlja na premiero predstave Razglednice ali Strah je od znotraj votel, od zunaj ga pa nič ni. V njej bo upodobila moškega – oprodo, kar ji predstavlja še toliko večji izziv. »Režiserka Ajda Valcl se je odločila, da obe moški vlogi dodeli igralkama, tako da se precej posvečam nasprotnemu spolu. Študijsko, seveda, poskušam razumeti, v čem smo si podobni in zakaj moški razvijajo potrebe, ki so ženskam popolnoma tuje. V Drami je sicer to že tretja predstava, v kateri ženske igramo moške vloge, kar doživljam kot nov način razumevanja neizogibnih razlik, ki nas po spolu definirajo. Simona Hamer, avtorica besedila, je osvajalcu in oprodi napisala dobre dialoge. Očitno je izjemna opazovalka moških,« ugotavlja Nina, ki pri študiju zelo uživa.
ČE BI IMELA MOŽNOST, BI ŽIVELA V RASTLINJAKU SREDI PUŠČAVE
Igralka poleg projektov v matičnem gledališču nastopa tudi v predstavah Siti teatra Mame in Še vedno mame, zelo rada bi posnela kakšen film, sanjske vloge pa nima. Želi si le, da bi bile te zanimive in take, s katerimi se bo lahko naučila novih stvari o sebi. »Želim si delati dobre stvari, to je vse,« pravi Nina. Za to pa mora biti v formi. »Igralstvo že zdavnaj ni več le sprehajanje po odru in pregovarjanje raznoraznih tekstov, ampak zahteva celega človeka, z duhom in telesom. V Drami zato s kolegicami dvakrat tedensko pred dopoldanskimi vajami telovadimo pod vodstvom osebnega trenerja. In med vadbo klepetamo, kaj je lepšega,« pravi Nina. Baterije pa polni na različne načine. »Ker nisem človek rutine, me sproščajo in radostijo zelo različne stvari. Po potrebi ležim na tleh v dnevni sobi in do konca nabijam trash metal ali pa jočem ob klasiki, po televiziji gledam totalne bedarije ali berem dobro knjigo, klepetam v dobri družbi ali ne dvigujem telefona. Rada bi imela več časa za zelene rože brez cvetov vseh vrst, če pa bi imela možnost, bi živela v rastlinjaku sredi puščave,« pravi Nina. S svojim življenjem je drugače nadvse zadovoljna. Njena edina želja je, da bi ostala zdrava. »Na neki način imam vse, čudovito družino, zdrava starša, neprecenljive prijateljice in prijatelje, celo psa, navdihujočo službo, le časa bolj malo,« pove Nina.
Črna kronika
Nina Valič svoj poklic obožuje
Sproščajo in radostijo jo zelo različne stvari.
Arhiv Zvezde
