V policijskem poročilu, ki smo ga mediji prejeli v sredo, je bilo tudi skopo poročilo o prometni nesreči, ki se je zgodila na cesti med Dolom pri Ljubljani in Litijo. Nekaj metrov za krajem Senožeti je osebno vozilo zapeljalo s ceste, se zaletelo v ograjo in se večkrat prevrnilo. Voznico, komaj 25-letno dekle, je vrglo iz vozila, njene poškodbe pa so bile žal tako hude, da je umrla.
Šok za družino
Le nekaj ur po objavi policijskega poročila se je preko objav na družbenih omrežjih razkril ves obseg te tragedije. Dekle, ki je zaradi trenutka nepazljivosti in dejstva, da v avtu ni bila privezana, izgubilo življenje, je bila 25-letna D. Ž. iz Zasavja. V času nesreče se je vračala domov k dvema majhnima otrokoma, s katerima je bivala pri svojih starših. Kot je razbrati iz objav na družbenih omrežjih, oče z malčkoma, starima tri in pol ter pet let, nima stikov, zaradi česar je tragedija še toliko večja.
Otroka k očetu?
Le vprašamo se lahko, ali se bo zaradi zakonodaje in pravil, ki jih uporabljajo centri za socialno delo, v Zasavju zgodil podoben zaplet, kot smo mu bili priča na Koroškem. Otroka sta namreč skupaj z mamo bivala pri starih starših, a ju bo CSD, če bo dosledno sledil zakonodaji, moral dodeliti očetu, saj se ta skrbništvu ne more odpovedati. Če oče ne bi zmogel skrbeti za njiju, bi se v skrajni fazi lahko celo primerilo, da bi otroka pristala v rejniški družini. A upamo, da se bodo vsi, ki so otrokoma blizu, uspeli s tistimi, ki odločajo, dogovoriti tako, da bo za vse najbolje.
Čas za žalovanje
A tisto, kar ta trenutek skrbi najbližje, je, kako malčkoma sporočiti tragično vest, kako ju pripraviti na odsotnost edinega starša, s katerim sta živela. Petra Urek, ustanoviteljica Društva Solzice, ki družinam pomaga pri izgubi najbližjih, svetuje, da otrokom sporočilo na razumljiv in direkten način posreduje oseba, ki ni močno čustveno prizadeta in ji otroci zaupajo. »Otroci jemljejo smrt zelo naravno in dostikrat imamo odrasli težave s sprejemanjem minljivosti,« nam je pojasnila. Kot pravi, je treba v teh težkih trenutkih otroku odgovarjati na vprašanja in mu dovoliti, da se pogovarja. Ob tem Urekova opozarja: »Soočenje s smrtjo je proces in se ne opravi z enim pogovorom, prav tako ne odžalujemo v treh mesecih.«
