Tri pravila pametnega sekstanja
- razložite svojim otrokom, naj v primeru, ko si želijo nekomu poslati svojo fotografijo, premislijo, ali so na fotografiji videti tako, da jo brez težav pošljejo tudi vam.
-ko bodo pošiljali svoje fotografije, naj se zavedajo, da lahko prejemnik fotografijo brez njihove vednosti prepošlje naprej
-ko bodo od koga prejeli razgaljeno fotografijo, naj jo shranijo in o tem obvestijo koga od odraslih, ki mu zaupajo in vedo, da se bo znal pravilno odzvati
Zgodilo se je na eni od slovenskih osnovnih šol. Eden od fantov iz osmega razreda je na spletu našel fotografijo gole deklice. Čeprav na fotografiji ni bilo videti njenega obraza, se mu je zdelo, da je malce podobna njegovi sošolki Maji. Da bi se prepričal, ali se se še komu zdi tako, je fotografijo prek pametnega telefona preposlal še drugim sošolcem. Čez približno pol ure je že skoraj pol šole govorilo o Maji, ki se brezsramno razkazuje. Govorice so seveda kmalu prišle na uho tudi tej deklici. Maja je bila šokirana. Ni mogla verjeti, da se to dogaja njej, pridnemu dekletu, ki se še nikoli ni fotografiralo golo. V paniki je začela prepričevati sošolce, naj vendar še enkrat dobro pogledajo fotografijo in sprevidijo, da na njej ni ona. Ker ni zaleglo, se je v obupu skrila na stranišče.
Medtem ko je Maja jokala na stranišču in razmišljala, ali si bo sploh še kdaj upala prestopiti šolski prag, obhajale so jo tudi že samomorilne misli, je fotografija krožila naprej. Na srečo je informacija prišla do ene od učiteljic. Na šoli so takoj sklicali krizni sestanek. Nanj so poleg vpletenih otrok povabili tudi starše in kriminaliste. Otroci so po pogovoru dojeli, da bi lahko njihovo ravnanje imelo zelo usodne posledice.
Nina Babič, psihologinja v Osnovni šoli Martina Konšaka v Mariboru, pove, da je takih primerov v naših osnovnih šolah dosti več, kot si predstavljamo. »Že v petem razredu se najdejo otroci, ki prek pametnih telefonov iščejo pornografske vsebine. Poznam primer, ko je fant v četrtem razredu razlagal, da je spolni odnos, ko moški da ženski lulek v zadnjico.« Izkrivljen pogled otrok na spolnost postaja velika težava. Zato Babičeva staršem svetuje, da se z otroki čim več pogovarjajo. »Dober način, kako se približati otroku, je, da ga prosimo, naj nam razloži, kako delujejo nekatere funkcije na telefonu, in da skupaj z njim pogledamo različne vsebine in se potem o tem odkrito pogovarjamo. Tudi o pornografiji. Da mu razložimo, da to ni realna spolnost, niti dimenzije niti način. Starši se z otroki morajo pogovarjati o spolnosti. Če oni ne bodo načeli teh pogovorov, bodo ostali prepuščeni sami sebi. Bolje je, da je nam neprijetno in nerodno, kot pa da se umaknemo in pustimo, da razlago poiščejo na spletu. Čim več se starši pogovarjajo s svojimi otroki, tem manj možnosti je, da bodo otroci padli v težje oblike zlorab, ki nanje prežijo na spletu.«
Med učenci višjih razredov osnovnih šol se je v zadnjih letih močno razpaslo tudi sekstanje, izmenjava intimnih vsebin v virtualnem svetu. Konkretno to pomeni, da najstnik prek pametnega telefona pošlje besedilo, fotografijo ali video s seksualno vsebino, ki se tiče njega osebno. »Ko smo raziskovali sekstanje v osnovnih šolah in preverjali, kaj otroci pošiljajo naokrog, sem bila zgrožena. Fotografije, večinoma so posnete z mobilnimi telefoni, in sicer tako, da se otrok fotografira v ogledalu, prikazujejo oponašanje samozadovoljevanja ali pa namigujejo na seks. Dekleta se največkrat fotografirajo v spodnjem perilu, nemalokrat so popolnoma gola. Fantje pa se najpogosteje fotografirajo zgoraj brez z odpetimi kavbojkami, lahko pa so tudi povsem slečeni.« Babičeva pove, da je ena od raziskav pokazala, da otroci, ko se jim kaj slabega zgodi, o tem rajši molčijo, saj jih je strah, da bi jim starši za kazen prepovedali uporabo pametnih telefonov. »To zanje pomeni, da ostanejo brez vsega. Socialna izolacija je zanje nekaj najhujšega, kar se jim lahko zgodi, in zato rajši trpijo.«
Je stanje, mislim predvsem na sekstanje, v naših osnovnih šolah že kritično?
Kritično je predvsem v okviru zdravega razvoja otrok. Kritična je meja med tem, kaj je prav in kaj narobe, kaj je intimno ali osebno in kaj ni. Ta meja je kritično zabrisana. Otroci, ki naokrog pošiljajo fotografije delov svojega telesa, se ne zavedajo posledic svojega početja. Težava je, ker oni v tem ne vidijo nič spornega. To lahko razumemo, saj otroci v tem obdobju še nimajo razvitih možganov do te mere, da bi lahko predvideli posledice svojih dejanj. Za to obdobje je značilno impulzivno ravnanje, pa tudi zelo naivni so še.
O kako velikem številu otrok, ki sekstajo, govorimo?
Prepričana sem, da odrasli v resnici nimamo pojma, kaj se dogaja, in da je število otrok, ki to počnejo, dosti večje, kot si predstavljamo. Pa ne govorim o otrocih, ki jih označujemo kot »problematične«. Sekstanje je dejansko postalo način komunikacije veliko današnjih otrok. Seveda je veliko tudi takšnih, ki zaradi dobrih starih občutkov sramu, varovanja lastne integritete in strahu tega ne počnejo.
Kaj vodi otroke v to, da naokrog pošiljajo svoje razgaljene fotografije?
Babičeva svetuje, naj si starši pred sekstanjem ne zatiskajo oči
»Največ, kar lahko naredite za svoje otroke, je iskren in pristen pogovor. Čeprav je tak pogovor za nas odrasle dokaj neprijeten in bi se rajši delali, da nekaterih stvari ni, je treba iti skozi to. Če bomo zdržali v komuniciranju z otrokom, in sicer tako da ga ne bomo obsojali, mu ne bomo pridigali in ga poniževali, smo zanj naredili največ. Velikokrat se zgodi, da starši otrokom dopuščajo vse, ko pa se nekaj zgodi, sledijo drastični ukrepi. Taki ukrepi ne prinesejo rešitev. Otroke je treba naučiti pravilno uporabljati naprave in jim določiti natančen časovni okvir, ko jih lahko uporabljajo.«
Otroci, ki nimajo stabilne samopodobe in imajo načeto samospoštovanje, so za to, da jim nekdo da nekaj komplimentov, pripravljeni narediti skoraj vse. Fotografije si pošiljajo večinoma prostovoljno, in sicer tako da si jih izmenjujejo na način »ti jo pošlješ meni, jaz svojo pošljem tebi«. Zavore pa jim dokončno popustijo, ko sta si dva všeč. »Juhu, hodiva že štiri dni in čas je, da si izmenjava fotografije!« Otroci so res zelo naivni, prepričani so, da tega, kar počnejo za zabavo, nihče ne bo zlorabil.
Fotografije si pošiljajo s pomočjo aplikacije za mobilne telefone, imenovane Snapchat. Kako ta deluje?
Fotografija, ki jo nekdo pošlje, se prejemniku pokaže le za nekaj sekund, potem pa izgine. Za koliko sekund je vidna, je odvisno od nastavitve, ki jo določi pošiljatelj. Ker fotografija izgine z ekrana, imajo otroci občutek, da tega ne bo videl nihče drug, in to jim da občutek varnosti, da si upajo veliko več, kot bi si sicer. Marsikdo od njih pa ne ve, da obstaja možnost, da malce spretnejši prejemnik s pritiskom na dve tipki fotografijo preslika v svoj telefon. Ko fotografijo ima, z njo lahko počne kar koli. Mi otrokom poskušamo razložiti, da ko nekaj pride na splet, tam tudi ostane.
Domnevam, da lahko pride tudi do zelo hudih zlorab. Na take fotografije verjetno prežijo pedofili.
Ko sem se pogovarjala s kriminalisti, sem se zgrozila, koliko je tega. Ko fotografije otroka pridejo v bazo pedofila, ta lahko postane predmet njegovega izsiljevanja v smislu »če mi ne boš poslal/a take in take fotografije, bom te, ki jih imam, objavil v šolskem glasilu ali preposlal tvojim sošolcem«. Stvari postajajo vse bolj pereče. Sama otrokom razlagam, da je bolje, da imajo manj prijateljev in vedo, kdo so, kot da tekmujejo, kdo ima več prijateljev, in potrjujejo za prijatelje neznane ljudi. Na žalost je danes tako, da je največji frajer tisti, ki ima največ všečkov. Nekaj uspehov v tej smeri smo dosegli pri mlajših otrocih, pa tudi pri starših, ki so začeli preverjati profile svojih otrok na družbenih omrežjih. Največkrat to naredijo tako, da postanejo »prijatelji« svojih otrok.
Tako izsiljevanje lahko privede otroke v hude stiske.
Težava je tudi v tem, da so pri nas te teme tabu in so o njih javno skoraj ne govori. Mladi danes precej trpijo. Biti najstnik danes ni primerljivo s tem, kako je bilo včasih. Samopoškodbenega vedenja je zelo veliko, veliko je tudi motenj hranjenja. Otroci se ne znajdejo v medvrstniških odnosih. V želji, da bi bili priljubljeni in da bi jih nekdo imel rad, so pripravljeni narediti marsikaj. To dokazujejo tudi zdaj tako popularni fejmiči.
Kdo?
Fejmiči so mladostniki, ki jim je uspelo zbrati določeno število všečkov. Nazadnje mislim, da se je ta številka gibala okrog 200. Gre za to, da otrok objavi svojo fotografijo, ki mora biti nekaj posebnega, odštekanega. Skratka, fotografija mora pokazati, da si upa več kot drugi. In potem začne zbirati všečke. Če jih zbere zadostno število, postane nekdo, ki mu je vredno slediti, drugi, ki jim to ne uspe, pa se trudijo, da bi jih fejmič potrdil za prijatelja. Na ta način se med otroki začnejo ustvarjati nekakšne klike. Ko nekdo izgubi status glavnega frajerja – ni mi še uspelo izvedeti, kako do tega pride – ga klika izvrže. Zato se zelo potrudijo, da so del neke skupine, ker če nisi notri, si zunaj. To pa pomeni, da so te vrstniki izločili. Enako je, so prepričani, če nimaš pametnega telefona. Potem nisi na tekočem, o čem govorijo tvoji sošolci, in to je enako, kot da si manjkal pri pouku.
To so grozni pritiski na otroke. Kaj svetujete staršem?
Najprej naj si nehajo zatiskati oči, češ, pri nas se to ne dogaja. Sicer pa staršem svetujem, da svoje otroke opremijo s pravimi vrednotami. Ne na način, to je zate dobro, tisto pa slabo. Naučijo naj jih, da bodo sami znali ločevati med slabim in dobrim, da se bodo znali zaščititi, znali ohraniti lastne meje in integriteto. Ko jih bodo okrepili, pa jim svetujem določeno mero nadzora. Čeprav sem velika nasprotnica nadzora in sem prepričana, da mora vzgoja temeljiti na zaupanju, je dejstvo, da je zdaj razkorak med tehnologijo in razvojem naših otrok prevelik. Njihov razvoj poteka enako, kot je v času našega otroštva, razvoj tehnologije pa je tako hitro napredoval, da otrokom ponuja tako pestre možnosti, da jim nihče več ne more slediti.
Kako konkretno naj poteka nadzor?
V prvi vrsti bi se starši morali zavedati, da ko dajo otroku v roke pametni telefon, je to njihova odgovornost. Če mu že kupijo tak telefon, naj ga tudi naučijo, kako naj ga uporablja, da bo varno, podobno kot so ga naučili hoditi čez cesto. Starši morajo imeti tudi nadzor nad tem, kdaj in koliko časa lahko otrok uporablja telefon. Od najstnikov pričakovati, da bodo sami odgovorni za to, koliko časa bodo na telefonu, ko pa se še sami težko nadzorujemo, je težko. Svetujem, da kolikor časa porabi otrok za šolo ali gospodinjska opravila, toliko časa lahko uporablja tudi različne naprave. Z otrokom se dogovorimo za točno določene ure, ko lahko uporablja telefon. Pred pogajanji je dobro, da se na to dobro pripravimo, da ne bomo klonili pred njegovimi očitki.
Pri kateri starosti je primerno, da otrokom kupimo pametni telefon?
Na to vprašanje vam najraje ne bi odgovorila. Pametni telefoni so resničnost in od tega ne smemo bežati. Je pa res, da jih po mojem mnenju otroci ne potrebujejo. Mladostniki mogoče, opremljeni z navodili za pametno uporabo. Telefon za klicanje in pošiljanje sporočil da, za kaj več pa ne. Težko je določiti leta. Če vprašate njih, vam bodo povedali, da brez telefonov ne morejo živeti. Ko smo jim v šoli predlagali, da bi uvedli dan brez telefona, so nam rekli, da ne bodo preživeli. Po mojih izkušnjah lahko mirno preživijo tudi brez. Vsako leto grem z otroki na letovanje, na katerem telefonov čez dan nimajo. Otroci mi povedo, da se jim zdi to neke vrste počitek. Preživeli so vsi in naslednje leto so spet prišli na letovanje.
Mogoče je to dobra ideja za dopustovanje – počitnice brez prenosnih telefonov.
Preden se tega lotimo, je dobro, da premislimo, ali smo sami sposobni dopust preživeti brez telefona in podobnih igrač, s katerimi imamo odrasli prav tako precej težav. A o tem kdaj drugič.
