Starin je stranko kritičnega dne okoli 17. ure pobral na Ajdovščini in jo odpeljal v smeri Šiške. Med potjo sta kramljala o povsem običajnih rečeh, med drugim o vremenu. Na cilju, v Kunaverjevi ulici, pa se je zgodil zločin – Lubi je s tapetniškim nožem taksistu »narisal osemnajstcentimetrski nasmeh«, nato pa ga je z neznanim predmetom še zabodel v rano in pobegnil s kraja zločina.
»Kar naenkrat začutim nekaj nenormalno pekočega okoli vratu. Najprej sem pomislil, da me je začel dušiti z žico, a je nisem nikjer otipal. Hotel sem zbežati iz avtomobila, pa nisem mogel, ker sem bil pripet z varnostnim pasom. Končno sem se odpel in začel vpiti na pomoč. Ko sem izstopil iz avta, sem začutil, da sem ves krvav, on pa je stal nasproti mene in me gledal. V tistem trenutku sem pomislil, da je konec! Nakar se možakar obrne in pobegne,« je skoraj usodni trenutek za naš časnik opisal Starin nekaj dni po incidentu.
Tomažu Starinu se je po napadu življenje obrnilo na glavo, brazgotino pa bo pod vratom nosil do konca življenja.
Filmski primer, kako nekomu vzeti življenje
Na sodišču se je napadalec zavil v molk, v preiskavi pa je priznal, da ima težave z odvisnostjo ter da je kritičnega dne pijan kot čep in zadet kot mina kolovratil po Ljubljani. Napada na taksista se zaradi večletne zlorabe tablet, mamil in alkohola sploh ni spomnil, šele ko si je po zločinu na Petrolu naročil pico, je ob pogledu na krvave roke in oblačila pomislil, da je storil nekaj groznega.
Ljubljanski okrožni sodniki so septembra lani presodili, da je nedvomno šlo za poskus uboja, ne pa za povzročitev hude telesne poškodbe, kakor je petčlanski senat predsedujoče Deane Fekonja poskušala prepričati obramba. »Šlo je za filmski primer, kako nekomu vzeti življenje,« je v ustni obrazložitvi sklepa med drugim dejala sodnica Fekonja. Ker pa je 23-letnik poskus uboja zagrešil v stanju neprištevnosti, po zakonu ne sodi v zapor, zato so mu sodniki izrekli ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu.
Starin meni, da bi mladeniču lahko finančno priskočili na pomoč starši, oba sta po njegovih informacijah zaposlena precej visoko v državni upravi.
Izvržba obsojena na neuspeh
Sodišče je Starinu priznalo premoženjsko škodo v višini 432 evrov; gre za neplačano Lubijevo vožnjo, Starinova izgubljena korekcijska očala, izpraznjen akumulator, čiščenje od krvi posvinjanega avtomobila ter obleko, ki so jo Starinu razrezali zdravniki v bolnišnici. Mladenič pa svojega dolga po enem letu od obsodbe še vedno ni poravnal. Nasprotno, na odločitev se je celo pritožil, češ da v kritičnem trenutku ni bil prišteven in posledično tudi nič kriv za nastalo materialno škodo. Kot so nam pojasnili v odvetniški pisarni, ki zastopa Starina kot oškodovanca po brezplačni pravni pomoči, pripravljajo izvršbo, a dvomijo v uspeh, saj je mladenič brez prebite pare.
»Sramota od države!«
Starinu se je po napadu življenje obrnilo na glavo. »Živčen sem, strah me je, ne delam toliko kot prej, tako da je finančna situacija za celotno družino, imam namreč dva mladoletna, šoloobvezna otroka, precej slabša kot pred napadom. Že tako je bilo težko, zdaj je pa še težje. Ponoči sploh ne vozim več, se pripravljam, bi šel, pa vedno najdem nek vzrok, da ne sedem v taksi,« je pojasnil. In dodal: »Zdi se mi sramotno, da moram klečeplaziti za brezplačno pravno pomoč, potem pa mi odvetnik reče, da ne vidi nobene možnosti za uspeh. Sramota od države!«
Napadeni taksist Tomaž Starin: »Zdi se mi sramotno, da moram klečeplaziti za brezplačno pravno pomoč, potem pa mi odvetnik reče, da ne vidi nobene možnosti za uspeh. Sramota od države!«
Starin meni, da bi mladeniču lahko finančno priskočili na pomoč starši, oba sta po njegovih informacijah zaposlena precej visoko v državni upravi, pa čeprav je že polnoleten in po zakonu sam odgovarja za svoja dejanja.
»Če bi moj otrok nekomu prerezal vrat, bi naredil vse, kar je v moji moči, da bi to škodo popravil,« je še dejal Starin.