Kot ji očita obtožnica, naj bi prav ona naročila vlom, tri dni pozneje pa, da bi prikrila izvor denarja in zakrila sledljivost, s svojega računa prenakazala slabo polovico denarja, naslednjega dne pa na banki naročila še dvig 15.000 evrov, a so jo pri banki pričakali kriminalisti in ji vzeli prostost.
Ane Šišić na predobravnavnem naroku, kjer je višji državni tožilec Robert Renier predlagal zaporno kazen dve leti in pol zapora ter devet tisoč evrov stranske denarne kazni, za družbo Princesian pa 10 tisočakov, krivde ni priznala. Na glavni obravnavi je pojasnila, da ni v življenju nikoli nikomur ničesar vzela in dodala, da niti ni nikogar nagovorila, naj ukrade bančno kartico in ji jo prinese. »Sem pa od Marina Šušnjare tako dobila dolgovan denar. Te tatvine sploh ne razumem,« je dejala Ane Šišić, podjetnica, ki je imela nočne lokale v Krškem, Kapelah in tudi v Novem mestu, zdaj pa ima lokal le v Krškem.
Ane Šišić na predobravnavnem naroku, kjer je višji državni tožilec Robert Renier predlagal zaporno kazen dve leti in pol zapora ter devet tisoč evrov stranske denarne kazni, za družbo Princesian pa 10 tisočakov, krivde ni priznala.
Ane je na sodišču povedala, da ji je Marino Šušnjara iz Zagreba dolgoval 33 tisoč evrov. Pravzaprav Ane niti natančno ne ve njegovega imena in priimka, spoznala sta se pred desetletjem in pol, ko je začel zahajati v njen lokal. »Marino mi je naročil, naj vse, kar on spije, zapišem v zvezek. Na ta način bi varčevala in bi mi on pozneje dal avto.« Računi so bili kar visoki. Nočni lokal, pač, in na večer lahko hitro zapraviš 800 ali 900 evrov, sploh če je družba večja.
»Ko mi je Marino izročil kartico, nisem niti pomislila, da bi bilo z njo kaj narobe. Ko bi vsaj kaj posumila! Tako pa sem si uničila svoje ime in svojo firmo,« je dodala in povedala, da je denar s kartice Grosupeljčana v Krškem prenakazal Šušnjara. Da bi okoliščine na sodišču pojasnil slednji, se je začelo iskanje. A kaj ko še Ane ne ve, ali je Mario ali Marino, niti ali je Šušnjara ali se njegov priimek zapiše malenkost drugače, ve pa, da naj bi živel na Kvaternikovem trgu v Zagrebu, prej pa naj bi bil z Imotskega, zato se je sodnik v vmesnem času prek Interpola že pozanimal o Aninem »prijatelju«. A Interpol o njem ni izvedel nič oprijemljivega, in to kljub večkratnim dopolnitvam sodišča s podatki.
Na zadnjo obravnavo Šišićeve ni bilo, čeprav smo jo še dobro uro prej opazili v bližini krškega sodišča. Je pa njen odvetnik Dušan Medved sodniku Gojmirju Pešcu izročil zdravniško potrdilo in napotnico za bolnišnični pregled. Prišel pa je Ahmed Tabaković, priča, ki je bil tako zaslišan zunaj obravnave. On se spominja tistega Marina ali Maria: »Videval sem ga ob vikendih, bil je fin gospod, prihajal je z dobrimi avti, vedno lepo oblečen, nosil je drage superge, majice znanih blagovnih znamk, trenirke. Bil je čisto pobrit in mišičast.« Sicer pa je Ahmed malce opisal vzdušje v lokalu v Kapelah, kamor je zahajal, da si je oddahnil od žene, od katere se je ločeval: »Zvečer smo se napili in cel dan spali. V kuhinji smo imeli svojo pijačo, saj smo vino kupili ceneje v vinotoču.« »In kaj so ženske počele tam?« je zanimalo sodnika. »Plesale so. Imele so drog in plesale ter tako zabavale goste,« je priznal.
