Vincenc Lipuš iz Vinarij nad Slovensko Bistrico je nedvomno rojen pod srečno zvezdo. Kaj hitro bi se namreč lahko zgodilo, da se pretekli torek zjutraj ne bi več prebudil. »Sredi noči se zbudim in zagledam ogenj. Najprej sem pomislil, da sanjam, zato sem vstal in želel prižgati luč. Ko ni zasvetila, saj ni bilo več elektrike, sem vedel, da gre zares,« pravi Lipuš. Šele ko je pri električni omarici spet vzpostavil energijo, je lahko prižgal luč in videl, da mu je zgorel bojler za vodo.
»K sreči sem bil toliko priseben, da sem stekel po gasilni aparat, ki ga imam za vrati, in začel z gašenjem. Te veščine so me naučili prijatelji na ljubljanski gasilski enoti, in prav to mi je rešilo življenje,« razlaga Lipuš. Požar mu je uničil precej, tudi veliko spominov in slik, ki so bile obešene po stenah in so zdaj zaradi saj ter dima skoraj vse uničene.
»Lahko sem vesel, da sem se pravočasno zavedel. Hiša je stara, veliko je lesa. Zadušil bi se v spanju. Odločilne so bile minute,« se Vincenc zaveda nevarnosti. Ko je pogasil grozeči ogenj, je vedel, da mora čim prej na zrak. »Tudi pred hišo je bilo vse v dimu, zato sem se vrnil vanjo, da še enkrat preverim, če sem ogenj res pogasil. Tisto noč sem prespal v avtu. Ker pa je tod divjalo še hudo neurje, sem vsakič, ko je bliskalo, obhodil hišo in preveril, če je ogenj ponovno vzplamtel,« je dejal Lipuš in dodal, da je bojler delal brezhibno pet let, zdaj pa še ne ve povsem, kako bo saniral škodo in na koga naj se obrne. »Sem invalidsko upokojen in na mesec dobim nekaj več kot 400 evrov,« zaključuje Lipuš.