»Ko minevajo meseci in nato leta, počasi izgubiš upanje, izgubiš boj zase. Zdi se ti, da ne bo nikoli drugače. V zadnjih dveh letih zakona sem se popolnoma vdala v usodo.«
Poročili ste se že kot najstnica, s precej starejšim moškim. Kakšno je bilo vajino razmerje?
Poročila sva se, ko sem bila stara 19 let, skupaj sva bila od mojega 16. leta. Bila sem brez izkušenj v razmerjih, on je bil moja prva resna zveza. Bil je 18 let starejši od mene in sčasoma se je začela opažati razlika v letih. Če bi imela srečo, bi našla nekoga, s komer bi se razvijala in zorela, namesto tega pa si me je počasi podjarmil. Bila sem samozavestno in močno, toda čustveno povsem neizkušeno dekle. V najinem odnosu je bil na prvem mestu vedno on. Moja zgodba me je naučila marsičesa, predvsem pa tega, da moram na prvo mesto postaviti sebe. Vedno sem si želela odnos, kakršnega sta imela moja starša. Skupaj sta bila 30 let, in čeprav je oče umrl že pred desetimi leti, mu je mama še vedno zvesta. Njuna ljubezen mi je bila za vzor. Če bi bil na drugi strani drug moški, bi bila najina zveza ob moji predanosti verjetno lahko zelo lepa.
Kdaj ste ugotovili, da v vajinem razmerju ni vse tako, kot bi moralo biti?
Svitati se mi je začelo, še preden sva se poročila, toda resnice si nisem želela priznati. Vedno sem bila tista, ki je čakala. Tudi v zakonu sem dolgo čakala, da se bo spremenil in sem verjela njegovim obljubam. V zakonu sem dobesedno odraščala, v njem sem bila tako rekoč vzgojena. Sprva se mi zaradi neizkušenosti vsakodnevne žaljivke in težave z alkoholom niso zdele nič pretresljivega. Zdelo se mi je, da je to nekaj normalnega, saj sem bila v ljubezni popolnoma brez izkušenj. Nisem imela primerjave, kakšen mora biti normalen odnos. Potem se je začelo tu in tam s kakšnim udarcem, nato me je porinil ob tla. Sprva sem ga sama pri sebi opravičevala, češ, saj je bil samo prepir, popustili so mu živci.
»Pride tako daleč, da je tvoj dan dober, če je njegov dan dober. Začneš se oklepati malenkosti. Če je recimo pohvalil mojo kavo, je bil to vrhunec dneva.«
Ste takrat komu povedali, kaj se dogaja v vašem razmerju?
Ne, v zakonu sem bila popolnoma izolirana. Najhujše je bilo, da sem izgubila stike z mamo, ki je zvezi od začetka nasprotovala. Sčasoma me je nekdanji mož čisto oddaljil od nje. Tudi prijatelji, ki sem jih imela v prejšnjem življenju, so odšli. Videli so, kako sem se zaprla vase, in to jih je oddaljilo. Zaradi strahu in sramu nisem znala iz odnosa, moža sem spoznala v najhujši luči. Ko minevajo meseci in nato leta, počasi izgubiš upanje, izgubiš boj zase. Zdi se ti, da ne bo nikoli drugače. V zadnjih dveh letih zakona sem se popolnoma vdala v usodo.
Zakaj ste se odločili, da mi zaupate svojo zgodbo?
Pred kratkim sem zamenjala telefonsko številko in spet stopila v stik z nekaj dekleti z lepotnega izbora za miss eco, ki sva ga z možem organizirala leta 2010, ob tem pa je na površje moje zavesti priplavala krivica, ki je bila storjena dekletom.
Ko sem pred štirimi leti razmišljala o organiziranju lepotnega izbora, nisem hotela klasičnega, na kakršnih sem tekmovala kot najstnica, ker vem, da je lahko lepa ženska tudi razgledana in inteligentna, in porodila se mi je zamisel o ekoloških projektih. Povezala sem z ministrstvom za okolje in prostor in se dogovorila, da bo v komisiji na sklepnem izboru za miss eco tudi minister. Potem sem se sama udeležila Top modela, vse telefone številke in elektronsko pošto pa sem prepustila možu.
»Modrice sem prekrivala s pudrom in zaradi njih izpustila precej modnih revij in snemanj, izgubila pa sem tudi veliko poznanstev, saj nisem mogla razložiti, zakaj me ni bilo.«
V resničnosti šov sem šla, ker sem se morala umakniti, obenem pa sem upala, da se bo mož v tem času spremenil. Že takrat sem razmišljala o ločitvi, vendar nisem vedela, ali je to pravi korak ali ne – poročila sem se z mislijo, da bo zakon trajal vse življenje. Ko sem se vrnila domov, me je res pričakal spremenjen in mi obljubljal, da bova rešila odnos, vendar je sprememba trajala približno dva tedna, nato pa je bilo vse po starem in spet sem padla v rutino. Nisem imela moči, da bi se rešila.
Ko so dekleta, ki so sodelovala na izboru za miss eco, prišla na dan s svojimi zgodbami (več tekmovalk je zoper Samantinega nekdanjega moža vložilo ovadbo zaradi spolnega nadlegovanja in zgodba trenutno dobiva epilog na sodišču, op. p.), sem bila na njegovi strani. Bil je moj mož. Zdaj ne želim odpirati starih ran, želim pa si pozdraviti svoje brazgotine in enako želim tem dekletom. Vem, da je bilo to naporno tudi za njihove starše, tako kot je bilo za mojo mamo. Javno si želim povedati, da sem na njihovi strani in se opravičiti njim ter lastnikom licence za način, na kakršnega se je zadeva končala. Rada bi popravila to krivico. Vem, da sem storila napako, ko sem se takrat postavila na moževo stran, vendar me je bilo strah. Gnala me je neka bolna pripadnost. Dekleta bi morala zaščititi, pa nisem mogla zaščititi niti sebe. Zdaj, ko sem močnejša in na varnem, lahko poiščem pravico tudi zanje.
Pa ste vedeli, da je to, kar trdijo dekleta, res?
Nisem vedela, nisem hotela verjeti, vendar sem si glede na to, kakršnega sem poznala iz zakona, mislila, da bi lahko bilo res. Vem, da si punce ne bi vsega preprosto izmislile, toda ker sem takrat stopila na njegovo stran, sem tudi sama padla v ta tok. Res sem se borila zanj, ne toliko zaradi svojega zakona kot zaradi njega samega. Ko nekoga sprejmem za svojega, ga branim do konca, tudi v lastno škodo. In ta obramba je bila vsekakor v mojo škodo. Ker sem ga takrat branila, me ljudje še vedno gledajo v napačni luči. Ne razumejo, kakšno zgodbo nosim v sebi, saj je tudi ne poznajo.
Kako dolgo ste še vztrajali v zakonu?
Do konca leta 2012. Ko je zadeva z miss eco prišla na dan, sva prišla s tožilstva domov in rekla sem mu, naj mi pove, kaj je res, ker moram vedeti, koga zagovarjam. Odvrnil mi je: »Kdo pa si ti, da bi me lahko to spraševala?« Takrat sem uvidela, kaj je res, in ugotovila, da se ne bo nikoli spremenil. V njegovem življenju ni bilo prostora zame. Ne zame kot ženo in enakopravno partnerico. Bila sem podrejena, tista, ki skrbi zanj in se žrtvuje, da mu je lepo, za nameček pa sem bila še omadeževana – vso krivdo glede izbora je zvalil name, pa me sploh ni bilo zraven.
»Ko danes srečujem ljudi, ki so me takrat poznali, in mi govorijo, češ da sem sprejela pravilno odločitev, ko sem ga zapustila, se nasmehnem, toda v sebi si mislim: Saj ste videli, kaj se dogaja, pa me nihče od vas ni vprašal niti, ali sem v redu.«
Zdite se zelo samozavestni in odprti. Človek težko razume, zakaj moža niste zapustili že, ko vas je prvič udaril.
Težko je razložiti nekomu, ki se mu ni zgodilo kaj podobnega. Začelo se je s psihičnim zlorabljanjem in pri tem je bil zelo inteligenten. Tisto, kar je prišlo pozneje, je bilo le nadaljevanje. Ko te enkrat nekdo psihično zmanipulira, fizično nasilje niti ni najhujše. Težje je, ko greš od doma in na poti nazaj razmišljaš, kaj te čaka – ali sem bila predolgo zunaj, kaj se bo zgodilo, ali bo dobre volje ... Bil je izredno posesiven in ljubosumen. Stalno me je bilo strah. Že zjutraj, preden se je zbudil, sem v postelji razmišljala, kakšne volje bo, kaj bo prinesel dan. Pride tako daleč, da je tvoj dan dober, če je njegov dan dober. Začneš se oklepati malenkosti. Če je recimo pohvalil mojo kavo, je bil to vrhunec dneva. Včasih sem že izgubila upanje, da se bo moje življenje kdaj spremenilo. Bojevati se moraš sam s sabo in paziti, da se ne izgubiš. Jaz sem se vmes izgubila, priznam. Modrice sem prekrivala s pudrom in zaradi njih izpustila precej modnih revij in snemanj, izgubila pa sem tudi veliko poznanstev, saj nisem mogla razložiti, zakaj me ni bilo. Živela sem pod nenehnim pritiskom in tega se je bilo najteže znebiti. Zdaj, ko sem se oddaljila od vsega in se pozdravila, lahko rečem, da ne morem verjeti, kaj sem preživela. Očitno res drži, da nam bog ne naloži več, kot lahko prenesemo.
Kdaj ste se odločili, da imate vsega dovolj?
Neke noči sem ušla skozi okno, s seboj sem imela le majico in hlače, ki sem jih imela na sebi. Čez noč sem brez vsega ostala na cesti, še svojo ljubljeno psičko Snežko sem lahko šla iskat šele pozneje, v spremstvu varnostnika. Tudi ko sem ga zapustila, sem imela slabo vest, kar je neverjetno. Bila sem navajena skrbeti zanj. Imela sem občutek krivde in njegova sporočila, v katerih je grozil tudi s samomorom, so ga še povečala. Včasih me je klical sredi noči, da bi ga lahko slišala, kako umira. Takšnih trenutkov ne morem opisati tako, da bi lahko občutili mojo stisko.
Kam ste šli, ko ste ga zapustili?
K mami si nisem upala, ker sem se bala zanjo. Zatekla sem se h kolegici v Prekmurje, ki je po poklicu varnostnica. Obljubila mi je, da me bo zaščitila. Skupaj s partnerjem sta že prej opazila mojo stisko in videla, v kakšnem položaju sem. Še preden sem ga zapustila, sta mi rekla: »Veva, da nekaj ni v redu. Če boš kdaj potrebovala pomoč, povej. Ni ti treba vztrajati.« Šele onadva sta mi odprla oči in mi povedala, da to, kar se dogaja z mano, ni prav in da mi tega ni treba prenašati. Takrat sem našla izhod in dobila zatočišče, kamor sem se lahko zatekla. Če ne bi šla k njej, bi šla verjetno v varno hišo. S to prijateljico sva se veliko pogovarjali. Ogromno mi je pomagala, mi dala veliko znanja, bila je edina, ki mi je stala ob strani. Ko danes srečujem ljudi, ki so me takrat poznali, in mi govorijo, češ da sem sprejela pravilno odločitev, ko sem ga zapustila, se nasmehnem, toda v sebi si mislim: Saj ste videli, kaj se dogaja, pa me nihče od vas ni vprašal niti, ali sem v redu. Kajti na začetku je nekdanji mož še pazil, kako se obnaša in kako se kot par predstavljava v javnosti, na koncu pa mu niti za to ni bilo več mar. Nisem pričakovala, da se bo kdor koli zavzel zame, toda lahko bi me kdo vprašal vsaj, ali sem v redu in ali kaj potrebujem. To je tisto, kar boli. Nikomur v resnici ni mar, do sočloveka smo postali zelo brezbrižni.
Kaj pa vaša mama? Je vedela, kaj se dogaja?
Ne, mama do pred kratkim ni vedela nič. Najbolj me je sram tega, kako sem se v svojem zakonu oddaljila od nje in vse podredila njemu. Vedno sva bili zelo povezani in nisem hotela, da bi trpela. Mislila sem si tudi, da ne bi razumela. Vedno je bila zelo samostojna ženska in vzgajala me je tako, da ne smem biti nikoli podrejena nikomur. Ker se mi je zgodilo prav to, me je bilo sram pred njo. Odkrito se pogovarjava šele zdaj in povedala mi je, da je v času, ko nisva govorili, slutila, da nekaj ni v redu. Resnico tudi zdaj poznajo le redki. Iz tega ne želim delati velike zgodbe, saj to ni nekaj, na kar sem ponosna. To je moja sramota, moja težka zgodba, s katero moram živeti. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem lahko zadihala in zaspala z ugasnjeno lučjo. Obiskovala sem tudi treninge samoobrambe. Moja pot je bila zelo osamljena, med okrevanjem sem izgubila marsikaj. Izgube se ne končajo z ločitvijo, temveč se nadaljujejo tudi po tem, ko koščke svojega srca znova sestavljaš v celoto.
»Ko te nekdo sedem, osem let psihično maltretira, mu ostaneš podrejen, tudi ko se fizično odmakneš od njega.«
Kako se je nekdanji mož odzval, ko ste ga zapustili?
Pošiljal mi je na tisoče SMS-jev, klical, grozil, se oproščal. Dolgo je bilo zelo napeto, jaz pa sem bila še vedno pod njegovim vplivom. Najhujše je bilo, da se mi je zdelo, da mu še vedno nekaj dolgujem, čeprav sva bila že dolgo narazen. Ko te nekdo sedem, osem let psihično maltretira, mu ostaneš podrejen, tudi ko se fizično odmakneš od njega. Šele ko sem se na začetku letošnjega leta spet preselila in zacelila srce in dušo, sem zaživela svobodneje. Boga sem vsak dan prosila, naj me razsvetli in odreši bolečine. Zdaj, po tako dolgem času, lahko rečem, da je bila moja prošnja uslišana, srce pa zaceljeno.
Ste poiskali tudi strokovno pomoč?
Nekaj časa sem obiskovala hipnozo in zelo mi je pomagala. Poleg psihične sem čutila tudi telesno bolečino, zdravniki pa so rekli, da vzrok zanjo ni fizičen. Ogromno sem jokala, in to me je očistilo, najpomembnejše pa je bilo, da sem spet našla vero. V svojem zakonu sem izgubila vero v boga, imela sem občutek, da ga v najinem domu ni več. Znova sem našla stik s tistim višjim nad sabo in čutim, kako se čistim vsega slabega in kako se zlo odmika iz mojega življenja.
Pravite, da ste spet našli vero v boga. Kaj pa vero v moške? Boste lahko spet zaupali?
Še vedno verjamem v ljubezen, čeprav je v svojem odnosu nisem poznala. Še vedno verjamem, da se dva lahko zaljubita, poročita – ali tudi ne – in ostaneta skupaj do smrti. Verjamem v to, da za vsakega od nas obstaja le ena oseba, s katero smo lahko popolnoma srečni. Vse drugo je zgolj slaba predigra. Verjamem in moram verjeti, da ima bog zame pripravljenega nekaj čudovitega, in upam, da se to tudi čim prej uresniči.
Družinskega nasilja pri nas ni malo. Imate za žrtve, ki ga trpijo, kakšno sporočilo?
Vsaki, ki preživlja podobno situacijo, polagam na srce, da nikoli ni prepozno za nov začetek. Včasih prevlada strah zase, za svoje življenje, svojo varnost, varnost svojih otrok. Razmišljaš o tem, ali boš zase sploh našla pravico na sodišču. Prevlada sram – sram me je, da sem bila tako dolgo tiho, sram, da sem sploh bila v takem odnosu, sram, da sem tako šibka. Toda ne glede na vse si vsak zasluži novo priložnost, novo življenje. In življenje v strahu ni vredno življenja, to lahko povem iz svojih izkušenj. Vem, da je težko in da je treba zbrati ogromno moči, toda obstajajo institucije, ki lahko pomagajo. Nedavno sem se povezala z društvom za nenasilno komunikacijo, saj si želim pomagati tistim, ki še vedno molčijo. Ne glede na to, kaj bodo žrtve pustile za sabo, vedno lahko začnejo znova. Nobena materialna dobrina ni tako pomembna, kot je svoboda. Psihično zasužnjevanje je hujše kot zapor. Veš, da boš iz zapora nekoč prišel, psihična nesvoboda pa je nekaj najhujšega, kar se ženski lahko zgodi. Sama še vedno iščem svojo pravico na sodišču. Pravzaprav pa zakonsko določena kazen ne more povrniti vsega tistega, kar sem izgubila.
Ob strani vam že 11 let stoji tudi psička Snežka, prikupna mešanka med kodrom in maltežanom. Vam je njena družba pomagala v najtežjih trenutkih?
Snežka je moja luč na koncu predora. Vedno je z mano, niti za hip me ne zapusti, čuti z mano, kadar imam slab dan, se stisne k meni in razume, da mi je težko. Celo spi z mano pod odejo. Tudi ona je preživela marsikaj. Šele zdaj si je opomogla in ni več tako prestrašena kot prej, ko se je zdrznila ob vsakem hrupu v stanovanju. Upam, da greva skupaj v boljše čase in bo nekoč v najinem življenju več ljubezni, kot je je bilo do zdaj.
