Novice Svet24

Če so podatki o stanovanjih v veliki meri usklajeni, pa je precej netočnih predvsem pri poslovnih nepremičninah, opozarja. "Ampak dokler Slovenec ne dobi položnice, ne naredi nič," se boji. Osnova za davek na nepremičnine, ki ga pripravlja vlada, bo po predlogu pripisana vrednost nepremičnin v registru pri Geodetski upravi RS (Gurs). Ta je vrednosti indeksirala skladno s sklenjenimi posli na trgu - z izjemo kmetijskih zemljišč in gozdov se bodo vrednosti nepremičninam znižale, in sicer za od 10 do 30 odstotkov - in bodo v register vnesene po sprejemu področne uredbe na vladi, predvidoma še v septembru.

Pritožba na izračunano vrednost ni mogoča, mogoče pa je na vrednost vplivati s spremembo podatkov o nepremičnini. Kot je v pogovoru za STA dejal vodja Geodetske uprave RS (Gurs) Seliškar, je z dejanskim stanjem treba uskladiti še precej podatkov.

Ob davku na nepremično premoženje večje vrednosti so lastniki večinoma popravili napake pri podatkih o stanovanjskih nepremičninah, še veliko pa je neusklajenih podatkov pri poslovnih nepremičninah, dodaja. "Kdor naših podatkov še ni vzel zares, naj jih še pravočasno popravi," svetuje.

Davek se bo namreč obračunal na določen presečni datum in tudi če je bilo dejansko stanje na ta datum drugačno kot v evidenci, zavezancu to ne bo pomagalo, če ne bo pravočasno popravil podatkov. "Na to skušamo vseskozi opozarjati. Ampak dokler Slovenec ne dobi položnice, ne naredi nič. In bojim se, da bo pri davku na nepremičnine to zgodilo v dosti večjem obsegu, ker naj bi bili vsi vključeni," pravi Seliškar.

Kakovost podatkov v registru je odvisna od točnosti sporočenih podatkov. "Ljudje pričakujejo, da lahko mi poskrbimo za pravilno evidentiranje podatkov. V popisu nepremičnin nismo popisovali podatkov o nepremičninah, ampak smo razgrnili podatke, ki smo jih imeli, in lastnike pozvali, naj jih popravijo, saj je to njihova odgovornost. Torej imamo podatke toliko pravilne, kolikor so zanje poskrbeli lastniki," pravi.

Dodaja, da skušajo sicer z različnimi primerjavami in analizami vendarle podatke uskladiti oz. izboljšati. Če npr. nekdo prijavi, da ima stanovanje neprimerno za bivanje - v tem primeru se vrednost bistveno zniža -, in ima hkrati na stanovanju prijavljeno stalno bivališče, Gurs podatke popravi in stanovanje označi kot primerno za bivanje.

Težje pa je v določeni stavbi primerjati podatke o stanovanjih med sabo. Dokazovanje lastniku, kateri podatki niso točni in jih mora popraviti, je težko, saj v stanovanje ne smejo, dodaja Seliškar.

Po njegovih besedah je sicer metodologija takšna, da do velikih odstopanj od dejanskega stanja ne more priti. Če želi nekdo spremeniti površino stanovanja, mora Gursu predložiti skico stanovanja s površino, razdelitvijo in uporabo prostorov. "Za stanovanja imamo kar dobre podatke," pravi.

Na vprašanje, ali so podatki v registru takšni, da pri davku nihče ne bo nepravično obravnavan, odgovarja, da verjetno kdo bo. "Če nekdo zgradi stavbo, bi moral v skladu z zakonom to evidentirati v naših evidencah. Če tega ne naredi in če mi ne ugotovimo, da je stavbo zgradil, sploh če je črnograditelj, te stavbe ne bo imel obdavčene," ponazarja. Sicer meni, da bo obravnava v veliki večini pravična.

Ministrstvu za finance so predlagali, da bi v prvem letu obdavčitve lastniki dobili informativni izračun davka in da bi imeli še nekaj mesecev časa, da podatke popravijo, šele nato pa bi na podlagi usklajenih podatkov dobili odločbo o davku.

"Računamo predvsem na poštenost državljanov, da nam bodo posredovali pravilne podatke - na koncu to velika večina naredi," pravi. V nekaterih primerih dobivajo tudi informacije od ljudi, da imata s sosedom enaki stavbi, pa je sosedova pol manj vredna. "Ko dobimo takšno informacijo, gremo gledat in takšnemu lastniku pošljemo poziv za posredovanje podatkov," dodaja.

Seliškar sicer meni, da bodo z večkratno uporabo podatkov po nekaj letih obdavčenja ti podatki bolj kakovostni in da bo goljufij vedno manj.

Opozarja tudi na velik pomen lokacije na vrednost nepremičnine, kar se odraža tudi v poslih na trgu. Dodaja, da ljudje takrat, ko kritizirajo Gursove ocene - da je npr. določena hiša prenizko ocenjena - tega ne razumejo, dobro pa da pomen lokacije razumejo, ko nepremičnino kupujejo.

Inšpektorat je ob medijskem poročanju o črnih gradnjah nekaterih znanih Slovencev na Obali hitro končal postopek in izdal odločbo o rušenju, izkazalo se je tudi, da lastnik Gursu ni posredoval podatkov. Seliškar pravi, da skušajo, ko ugotovijo - vseeno iz kakšnega vira -, da določene stavbe nimajo evidentirane, sami zajeti podatke ter lastnika pozovejo, da sporoči podatke.

Gurs sicer opravlja kontrole s posnetki iz zraka - v enem letu poslikajo okoli tretjino ozemlja države - in ugotavlja, ali in kje so nastale nove stavbe, ki jih nimajo evidentiranih.

Seliškar je povedal, da se poleg tega začenja projekt laserskega snemanja celotne Slovenije. Na podlagi teh podatkov bodo lahko s skoraj 100-odstotno zanesljivostjo ugotovili, katerih stavb (oz. objektov, ki so podobni stavbam) nimajo evidentiranih. To snemanje bo predvidoma končano konec leta 2014.

Iz teh posnetkov se sicer ne bo vedelo, ali je gradnja dovoljena ali ne. To bo mogoče s povezavo podatkov o stavbah in izdanih dovoljenjih.

To naj bi zagotovil prostorski informacijski sistem, ki bo povezal podatke o parcelah in stavbah s podatki o izdanih gradbenih dovoljenjih. Letos bo sistem testno deloval v petih upravnih enotah, v celotni državi pa naj bi zaživel prihodnje leto.

Seliškar sicer opozarja, da so podatki o izdanih gradbenih dovoljenjih za zadnjih 10 let dobri, za obdobje med letoma 1968, ko so se začela izdajati gradbena dovoljenja, in 2004 pa je evidenca bolj slaba. Za stavbe, zgrajene pred letom 1968, se bo štelo, da imajo dovoljenje.

Glede učinkovitosti dela inšpekcije pravi, da je prepričan, da vse inšpekcijske službe delajo v skladu s predpisi, da pa so ti morda včasih zelo strokovni in upoštevajo različne vidike, zato se znajo stvari zavleči.

Meni, da bi veljalo predpise prilagoditi. Sam bi drugače obravnaval npr. gradnjo vetrolova k hiši in postavitev hiše v Triglavskem narodnem parku. Kjer objekt dejansko škodi okolju, bi ga bilo treba porušiti, kjer pa je možna legalizacija brez škode za okolico, bi se ga legaliziralo, a bi se hkrati lastniku moralo naložiti visoko kazen, meni.