Mnogi so še danes prepričani, da je zločin kljub obsodbi Bruna Hauptmanna še vedno nerešen. Pred kratkim je izšel dodatek h knjigi 'Primer, ki nikoli ne umre', ki je prvič izšla leta 2004. Avtor Lloyd C. Gardner v njej prst krivde usmerja v Lindbergha. Gardner, častno upokojeni profesor zgodovine na prestižni univerzi Rutgers v New Jerseyju, trdi, da je slavni letalec morda zrežiral ugrabitev in umor lastnega sina.
Tega so s počeno lobanjo našli v gozdu v bližini Lindberghovega posestva – po plačilu 37.000 EUR odkupnine. Hauptmanna so obtožili ugrabitve, potem ko so ga našli z denarjem s serijskimi številkami, ki so se ujemale z zelenci, s katerimi so plačali odkupnino. A Hauptmann je do usmrtitve, 3. 4. leta 1936, vztrajal, da je nedolžen.
Nova prodorna Gardnerjeva raziskava zdaj kaže, da je mož, ki se je leta 1927 zapisal v zgodovino kot prvi človek, ki je sam preletel Atlantik, morda imel skrivni motiv za zločin. Menda je imel Lindbergov sin nenormalno velik lobanjski svod, nezaraščene lobanjske kosti, zraščene prste na nogah in težko je stal. Toda pred začetkom sojenja teh prirojenih okvar skorajda niso omenili in so njegove zdravstvene težave opisali le kot zmerni rahitis.
Nepopolnosti malega Charlesa Lindberghu niso dale miru, posebej ker ga je fascinirala evgenika – izboljšanje dednih človeških lastnosti z razploditvijo, piše v knjigi: »O Lindberghovem značaju vemo to, da si je želel razširiti svoje zdrave gene. Prav tako je navdušeno sledil gibanju evgenike, kar se povsem ujema z njegovo predvojno naklonjenostjo Nemčiji. V poznejšem življenju je imel skrivna razmerja, začenši leta 1957, s tremi ženskami v Nemčiji, dve sta bili sestri. Z njimi je imel sedem otrok, z ženo Anne Morrow pa šest. Zdi se, da je nekako eksperimentiral.«
Lindbergh je verjel v rasno superiornost severnih Evropejcev, zato je sinovo stanje skrival pred javnostjo in policisti. Gardner trdi, da je osamil svoje gospodinjsko osebje in preprečil, da bi jih zaslišali predstavniki oblasti, z Edgarjem Hooverjem in njegovimi preiskovalci vred. Sprva je vztrajal, naj policisti ne poskušajo najti storilca, češ da se boji, da bi preiskava ogrozila sinovo življenje. Popustil je šele, ko so otroka našli mrtvega. Po površni obdukciji je dal trupelce hitro sežgati.
Gardner ne verjame uradni različici ugrabitve: da je en sam človek, torej Hauptmann, med nevihto splezal po lestvi, ki jo je naslonil ob hišo, do okna v drugem nadstropju. Tam je bila otroška soba, vanjo pa je domnevno vstopil in odšel, ne da bi ga kdo videl. Poleg tega po Gardnerjevih trditvah ni sledu, da je bil v hiši vsiljivec: nobenih blatnih odtisov čevljev na tleh otroške sobe, ki bi vodile do okna, nobenih prstnih odtisov in krvi, niti zavesa okoli zibelke ni bila premaknjena. Pod okno je bila porinjena velikanska skrinja, čez katero bi moral skočiti, če bi hotel priti v sobo. Oditi iz sobe z otrokom bi bilo še teže. Da Gardnerjeva teorija ni za lase privlečena, meni tudi Mark Falzini, arhivar, ki skrbi za najobširnejše dosjeje o zadevi. »To je treba resno preučiti. V resnici je mogoče.«
