Ger Lyons pri zdravljenju združuje mojstrstvo številnih inovativnih pristopov, od dihalnih tehnik do kvantnega energetskega zdravljenja. Z njim sem se sešel tik po uspešno končani seriji delavnic v Prekmurju. In hitro sem presodil, da bodo njegova sporočila najbolje zadonela, če vam kar prenesem njegovo fascinantno življenjsko zgodbo, ki mi jo je zaupal v slabih treh urah druženja.
Svet ni, kar je videti
Z nezadostnostjo splošno sprejetih razlag sveta se je prvič srečal pri osmih letih starosti. Ko je na počitnicah na jugu Irske tekel čez polja, je na desni nogi naenkrat začutil srdit čebelji pik – tako srdit, da ga je popadel prvinski strah. »Na nogi sem takoj začutil tudi močno oteklino … A ko sem segel tja, sem prepadeno ugotovil, da tam ni ničesar! Stegno je bilo gladko in čisto, kot se ne bi nič zgodilo. Ves zmeden sem pritekel k staršem, da bi jim povedal, kaj se je zgodilo … a sem odkril, da je čebela v resnici pičila mojega brata, in sicer v natanko istem trenutku in na natanko istem mestu na desnem stegnu. Tudi besna rdeča oteklina, ki sem jo začutil, je bila tam!« Bratec se je sicer hitro pozdravil, a za zvedavega Gera so bila vrata v neznano s tem na široko odprta.
Sledila je vrsta podobnih peripetij, ki je do konca omajala njegovo vero v ustaljeni red stvari. Padec kamna z višine na njegovo čelo, pravi, je v njem pomagal odklenil zametke zaznavanja drugim nedostopnih energetskih polj. Obenem pa je ta padec kamna v njem sprožil močne glavobole.
Nori Bill
To je bil naslednji veliki preboj. Starošolski irski mistik iz Corka po imenu Bill je bil med okoličani razvpit zaradi domnevne trčenosti svojih metod. »Številni so bili prepričani, da je v resnici nor. A se tega niso upali reči preveč na glas, ker je Bill ozdravil mnogo ljudi, med njimi tudi nekaj slepcev.« S precejšnjo lahkoto je tako pomagal Geru. »Malo je pač mahal z rokami okoli mene, potem sem po vrnitvi domov nekaj ur skozi nos in usta bljuval kupe čudnega črnega gravža … Pozor, to ni bila kri – bilo je mnogo preveč črno in gosto, da bi bila kri! No, kar koli je že bilo, od takrat nisem imel nobenega močnejšega glavobola!«
Seveda se je že naslednji dan vrnil k čudodelcu. In barviti Bill je v njem očitno uzrl potencial, saj ga je vzel pod okrilje in postal njegov prvi veliki mentor. Ko ga je naučil vsega, kar ga je lahko, je mladeniča poslal v svet.
Ves širni svet
Sledila so leta treniranja po vsem planetu. Življenje je na pot pošiljalo nove in nove učitelje, usoda pa je vedno znova poskrbela, da so se kakor po čudežu odprla naslednja pomembna vrata. Tako se je pogumni proletarski pob iz okolice Corka v naslednjih letih lahko izobraževal na Kitajskem, v Mongoliji, Braziliji, Argentini, Čilu, marsikje po Afriki … Starodavna znanja je črpal pri avstralskih aboriginih, pa pri ameriških Indijancih iz plemen Hopi in Navajo … Od vseh učiteljev pa si je njegovo strahospoštovanje najbolj prislužil dr. Chen iz Pekinga, ki je slovel po tem, da zna z enim samim vbodljajem akupunkturne igle vzdramiti celotno bolnikovo meridiansko mrežo.
Ko je Ger Lyons začutil, da ve dovolj, se je vrnil na rodno Irsko odpret svojo terapevtsko prakso. A usoda je imela v rokavu še eno veliko lekcijo, obsežnejšo in bridkejšo od vseh prej.
Zverinsko mučenje
»Kljub vsemu zdravljenju, ki je že za mano, imam še vedno poškodovan živčni sistem. Ampak tista prva štiri leta … takrat sem pogosto mislil, da mi ne bo uspelo. Telo in duša sta me tako bolela, da če bi se denimo dotaknil mize pred sabo, je skorajda ne bi čutil. Ker je vse čutilo dotika preglasila bolečina. Recimo, da sem čutil dvajset odstotkov mize in osemdeset odstotkov bolečine.«
Kot svobodomiseln in za krivico strašno občutljiv mladenič se je hitro zapletel v takratno politično dogajanje. Ob prelomu tisočletja je bilo britansko otočje še vedno močno razklano zaradi separatističnih vrenj na Severnem Irskem. Kot nekoga, ki je imel dostop do številnih informacij iz tabora separatistov, so našega portretiranca nekega črnega dne ugrabili pripadniki ene od britanskih paravojaških enot.
Sredi lepega dne so ga maskirani možje na ulici s komaj brzdano surovostjo pograbili in stlačili v kombi z neoznačenimi tablicami. Vse skupaj, pravi keltski zdravilec, je bilo natanko tako brutalno, kot se sliši. Pravzaprav še veliko bolj: ves naslednji teden so ga v temni vlažni sobici zverinsko mučili, ga po vsem telesu žgali z elektrodami in ga tako grdo pretepli, da je njegovo življenje vmes kar nekajkrat obviselo na nitki.
Ko se spominja tistih uničujočih dni, mu ustnica še danes trzne v grozi. »Sicer sem vedel, kaj iščejo,« mi je zaupal, »a tega ves teden niso iztrgali iz mene. Ne vem, kako mi je to uspelo, a nekako sem ohranil dovolj ostrine duha, da sem jim 'razkril' povsem zavajajoče podatke. Na srečo so mi verjeli. In tako so me na koncu spet zbasali v kombi in me v neki stranski ulici vsega krvavega vrgli iz njega kot vrečo smeti. Če bi jim takrat izdal, kar sem vedel, bi me gotovo ubili.«
Leta okrevanja
Ger je sicer ostal živ, a njegov duševni mir in zaupanje v osnovno spodobnost vesolja sta bila raztreščena. Ko sva takole sedela za mizo v opoldanskem Tivoliju, sem lahko jasno začutil, kako zelo nerad govori o tem. A ko sem predlagal, da se osredotočiva na okrevanje in s tem morda pomagava kakšnemu bralcu, se je v trenutku odprl. »Seveda!« je bodro pokimal: »Če lahko moja izkušnja komu pomaga, je nimam pravice zadržati zase!«
Kar štiri leta po tistem zverinskem tednu z britanskimi lojalisti dobesedno ni mogel govoriti o izkušnji. »Kljub vsemu zdravljenju, ki je že za mano, imam še vedno poškodovan živčni sistem. Ampak tista prva štiri leta … takrat sem pogosto mislil, da mi ne bo uspelo! Telo in duša sta me tako bolela, da če bi se denimo dotaknil mize pred sabo, je skorajda ne bi čutil. Ker je vse čutilo dotika preglasila bolečina. Recimo, da sem čutil dvajset odstotkov mize in osemdeset odstotkov bolečine.«
Preživeti dan
Danes lahko reče, da vsa bolečina ni bila zaman. »V tem grozljivem procesu sem se naučil tako veliko! Predvsem o procesu, kako telo zaklene travmo vase.« Ko so ga tepli, je doživel še eno mistično razodetje. Njegovo notranje oko je med tepežem jasno vizualiziralo, kako se ubogo mučeno telo odziva na travmo. »Zelo razločno sem videl, kako telo travmo najprej skompresira, potem pa jo zakoplje globoko vase in jo za povrh še zapečati v čuden gost črn ovoj nečesa, česar za zdaj še ne znam opisati. A že med tem dogajanjem, mi je bilo jasno, da moje telo to preprosto mora storiti. To je bilo zanj edini način, da je lahko tako bolečino sploh preživelo!«
Ampak kako se je potem pozdravil? Katere tehnike so se izkazale za najbolj učinkovite? »Hja,« se nasmehne, »prvih nekaj let je bilo treba predvsem preživeti, vsak dan sproti nekako pririniti do večera. Mislim, da me je rešila osredotočenost na to, kaj je dan prinesel dobrega … Pa če je bila ta lučka še tako drobna.« Nuja preživetja ga je prisilila, da si je nič manj kot reprogramiral možgane, kar pa se seveda ne zgodi čez noč. »Moj ključni preboj se je zgodil v meditaciji, ki je bila v tistih časih moj najboljši prijatelj in največji rešitelj!«
Pojdi in se loti dela!
Zgodilo naj bi se takole: ko je Ger nekega dne v tihi sobi spet sedel s svojo bolečino, se je iz globine oglasil močan glas. Ta glas mu je velel: »Pojdi in se loti svojega dela!« Ger se je ob tem najprej samo grenko nasmejal. »Kakšnega dela vendar?!, Komu lahko jaz pomagam? Saj sem ja čisto sesut!«
A glas se ni dal. »Pojdi in se loti svojega dela! Pojdi in se loti svojega dela!« Impulz je zadonel vedno znova in tudi vse močneje. Nedolgo zatem pa je prišel še zadnji v seriji čedalje jasnejših napotkov. Nekaj dni po tisti usodni meditaciji se je Ger Lyons odpeljal na izlet v hribovje blizu Dublina. Na eni neštetih vijugastih cestic si je moral sčasoma priznati, da se je izgubil. Za napotke je potrkal na vrata samotne hribovske domačije.
Sprva ni bilo odgovora. Ob drugem trkanju se je iz notranjosti oglasilo turobno, pravzaprav kar strašljivo ječanje. Ko je Ger vstopil, je za hip pomislil, da je poniknil v klasično grozljivko. No, vsaj prebivalec tiste hribovske hišice je bil videti, kot bi se opotekel naravnost iz nje. »Ubogi človek je bil povsem pokvečen. Bil je pravzaprav ena sama zaceljena opeklina. Več kot pol njegove kože se je stopilo, obe ušesi je pogoltnil plamen … Njegov obraz je bil kot sir, na rokah je imel vsega skupaj, če se prav spomnim, štiri prste. A nekaj v meni je v njem poleg velike bolečine začutilo tudi veliko spodobnost in izjemno toplino.«
Ja, Ger, druge boli še veliko bolj
Zelo kmalu sta sedela za gospodovo mizo s skodelico dehtečega vaniljevega čaja pred sabo. Groteskno opečeni sogovornik se je od začetka izkazal za zanimivega in skrajno dobrohotnega človeka. Geru je brez zadržkov povedal, kako so ga pri dvanajstih sošolci zaklenili v lopo in ga skušali z dimom samo pošteno preplašiti. Takrat sta izza vogala stopila dva učitelja in otroke splašila v brezglavi dir. Učitelja nista vedela, da je kdo v lopi. In tako se je pač zgodilo, kar se je zgodilo.
»Ko sem sedel z njim za tisto mizo, me je srce bolelo zanj, kot bi me bolelo zame,« se spominja Ger. »A gospod je bil ena sama prijazna pomirjenost z usodo. Mučilo ga je samo to, da je imel tako malo družbe. Vsi so se ga še vedno izogibali. Začutil sem, kako hvaležen je, da lahko nekomu pove svojo zgodbo. Potem sem mu še jaz povedal svojo. In vmes, ko sem to počel, je nekaj v meni končno naredilo klik. Začutil sem, kako je gospodu že moja spoštljiva pozornost pomagala. Kot bi mi vesolje pokazalo: Ja, Ger, boli te, a druge boli še veliko bolj. In ti jim lahko pri tem pomagaš!«
Kozmične telefonske številke
Od tistega daljnega leta 2001 se moderni Kelt v zgoraj opisanem poslanstvu ni več ustavil. In krivulja njegovega lastnega okrevanja je švistnila strmo navzgor. »Takoj ko sem začel delati, sem se povzpel na konja,« se lahko danes hvaležno nasmehne: »Pomoč soljudem se je izkazala za najboljše zdravilo.« Zdravljenje pri njem poteka s pomočjo večdnevnih delavnic. Njegov pristop sicer združuje vrsto tehnik, ki jih je v mladosti nabral po vseh celinah, poudarek pa je na odpiranju vrat božanski inteligenci.
Ger Lyons namreč pravi, da zna bolnika povezati z vrsto starodavnih energetskih entitet, ki ga opolnomočijo za globlje razumevanje ustroja reči. Kar je že samo po sebi zdravilno. Kozmične vibracije ljudem razvozlajo energetske blokade, tako razplamtela luč zavesti pa potem bolniku pomaga skozi vse horuke spreminjanja smrtonosnih življenjskih navad … pa če gre za polnočno basanje s hrano ali za vztrajanje v odnosu s kakšnim vampirjem.
»Te reči je seveda zelo težko tako na kratko razložiti,« je previden Ger Lyons, »a glavno je, da deluje. Ko so kanali komunikacije z božanskim odprti, jih lahko posameznik uporablja tudi sam doma. Na neki način je, kot bi bolniki z delavnice odšli oboroženi z desetimi kozmičnimi telefonskimi številkami novih najboljših prijateljev, ki jih lahko kadar koli pokličejo.«
Slovenija, dežela duhovno prebujenih
Približno dve tretjini vsega svojega časa čili in iskrivi Ger preživi na zdravilskih poteh po vsem svetu. Preostalo tretjino počiva doma v svoji idilični gorski vasici. Slovenijo, kot poročajo, obiskuje že celih osemnajst let, nekaj časa je med nami tudi živel. Na podalpsko deželico ga do danes veže posebna naklonjenost: »Pri vas sem našel nekaj izjemno naprednih posameznikov in obenem nenavadno globoko zanimanje prebivalstva za duhovno rast.«
Na svojih popotovanjih se še vedno ves čas izobražuje in razvozlava največje uganke zemeljskega obstoja. Čim več se nauči, tem bolj se v njem krepi občutek, da je šele popraskal površino brezčasnih skrivnosti našega vesolja. »Ampak to,« hitro radostno pribije, »je v resnici samo še en del lepote življenjske poti, ki sem si jo izbral!«
In kako zdaj razume vesolje?
Kakšen je njegov trenutni približek smiselne razlage vsega našega trpljenja? »Oh, obstaja samo Bog!« izstreli brez sence dvoma: »Vse, kar je, je Bog. Vse je božansko, vsaka smet, vsak zadnji kravjak – in prav gotovo vsakdo od nas. Vsi skupaj ustvarjamo eno samo polje, ki ves čas komunicira samo s sabo in se pri tem spoznava. Čim bolj smo s to osnovno resničnostjo v stiku, tem bolj smo mirni in izpolnjeni. In tem bolj nam je jasno, da je vsak poraz v resnici zmaga … Čeprav ljudem, ki so ravno v fazi najhujšega trpljenja, tega običajno ni najbolj pametno omenjati.«
