Gabre, ki je pretekli mesec praznoval častitljivi 95. rojstni dan, se je, ko je postal šolar, z družino preselil v Novo Gradiško, kjer je končal osnovno šolo in gimnazijo. Brezskrbno mladost je leta 1941 prekinila druga svetovna vojna, v kateri so bili ubiti tudi oče ter 42 njegovih sošolk in sošolcev, Gabre pa je začasno pristal v strogem hišnem priporu.
Z ŽUMBERŠKIMI KORENINAMI
»Najprej smo z mamo pobegnili v Metliko, nato v Radatoviće. Pridružil sem se partizanom v Belokranjskem odredu, potem pa v Tomšičevi brigadi. Ko sem bil leta 1943 zaradi strelne rane v partizanski bolnišnici, so mi rekli, da bo moje gimnazijsko znanje še kako dobrodošlo pri poučevanju otrok v šoli na Dragah. Postal sem učitelj,« se spominja Gabre.
Po vojni je v Beogradu končal vojaško akademijo. Služboval je na vojaški šoli v Zemunu, a se je leta 1951 odpovedal službi v JLA ter odšel k mami v Novo Gradiško. Tam sta si z Marto sprva uredila dom, po smrti Gabretove mame pa sta se leta 1964 preselila na Hrast. »Na Hrastu sem imela obrt s tekstilno galanterijo, mož pa se je zaposlil v metliški Beti,« pove Marta, Gabre pa doda, da se počuti Belokranjca z žumberškimi koreninami.
HARMONIJA
Bogdanovič je bil med drugim ustanovni član Društva vojnih invalidov Novo mesto, Društva invalidov Metlika in Društva upokojencev Suhor. Še vedno je aktiven član teh in še kakšnega društva, za svoje prizadevno delo je prejel številna priznanja. Še vedno igra šah, z Marto pa vsak dan telovadita in se sprehajata. Na vprašanje o receptu za dolgo življenje Gabre izstreli, kot bi ga vsak dan spraševali o tem: »Pomembni so psihična, umska in fizična aktivnost, zdrava prehrana, harmonija v zakonu in razgibano društveno življenje. V društvih je namreč veliko mladih članov in jaz se pomlajujem z njimi.«
A ko pride na vrsto še recept za dolg zakon, Marta hitro reče: »Pomembno je medsebojno spoštovanje. Marsikdaj je treba tudi malo potrpeti in biti tiho. Ne gre brez sklepanja kompromisov.« Gabre pa doda, da sta, ko sta si obljubila večno zvestobo, rekla, da hočeta srečen zakon, in živela sta srečno. Malo je tako skladnih zakonov. Svojih otrok nimata, sta pa pomagala pri šolanju nečakov, ki te nesebične pomoči niso pozabili. In tako sta dočakala železno poroko.
