In ne, niso bogati. Ko na glas razmišljam, da si tako stanovanje najbrž lahko privoščijo samo premožni, me takoj popravijo. Vsak Dunajčan ne glede na socialni status in višino dohodka svoja zlata leta lahko preživlja v taki stanovanjski skupnosti. Nemogoče, povsem nemogoče je, da si kdo tega ne bi mogel privoščiti, trdijo.
Če že ne morem biti Islandija, sem lahko vsaj Dunaj?
Tole je ena od stvari, ki so mi pri tem mestu najbolj všeč: nikogar ne pustijo umreti na cesti. Ali v kakšni prepišni luknji brez ogrevanja. Na Dunaju pomoč ni odvisna zgolj od dobre volje posameznikov in dobrodelnih organizacij, mestna oblast sistematično, načrtno, premišljeno skrbi, da je starost meščanov čim prijetnejša in finančno brezskrbna.
Ko odhajam, ko je magnetofon izključen, mi več ljudi reče, veste, saj tudi pri nas ni idealno. Seveda ni, kje pa je? Ampak zelo zelo se potrudijo. Pri nikomer si ne umijejo rok, češ, ne moremo vam pomagati, država ne dà. Ta država daje. To mesto tudi.
V Avstriji, me poučijo, mora imeti vsak starostnik tisoč evrov za življenje. Najnižja zagotovljena pokojnina je 837,76 evrov. Neto. Če je pokojnina nižja, razliko iz različnih virov primakne država s tako in drugačno obliko finančne pomoči, da nakrpajo tistih tisoč evrov.
Leteči odred hiti na pomoč
Socialni sklad mesta Dunaj pogodbeno sodeluje s sedemnajstimi partnerskimi organizacijami. Vsi skupaj na mesec oskrbijo 25.000 ljudi, vsega skupaj pa imajo 60.000 varovancev. Vsak, ki začuti, da zaradi let ne zmore več sam, lahko zaprosi za pomoč. Obišče ga posebna služba, ki ugotovi, kakšno pomoč potrebuje in kaj bi bilo zanj najbolj primerno, predstavi mu možnosti in oblike pomoči. In teh je na Dunaju veliko, domovi za ostarele nikakor niso edina možnost, čeprav imajo seveda tudi te. Kadar je le mogoče, poskrbijo, da človek ostane v svojem domu, za potrebno pomoč pa poskrbijo mobilne enote, tako jim pravijo. Te pomagajo z delom v gospodinjstvu, z nakupi, pa tudi z osebno in zdravstveno nego. Plačani so na uro, če pokojnina ne zadostuje, lahko ljudje Socialni sklad zaprosijo za eno od sedmih stopenj finančne pomoči.
Ko doma ne gre več, je ena od možnosti preselitev v velik blok s sto, dvesto stanovalci, v katerem ljudje še vedno samostojno živijo, dobivajo pa pomoč in oskrbo. Za pare so na voljo dvoposteljne sobe, za druženje velika jedilnica. Obstajajo tudi manjši domovi za peščico ljudi, pa klasični domovi upokojencev, varovana stanovanja in seveda stanovanjske skupnosti. Za tiste, ki ne morejo ali nočejo več živeti sami, je to privlačna rešitev: za zasebnost imajo svojo sobo, za druženje skupne prostore in družbo vrstnikov.
Magično število
V eni stanovanjski skupnosti je praviloma osem – po spolu mešanih – ljudi. Ne zaradi kakšnih posebnih magičnih lastnosti števila osem, izračunali so pač, da je tako finančno najugodneje. Cena najema za kvadratni meter mora biti dostopna, pri osmih stanovalcih se najbolje izide. Lahko pa je v veliki nepremičnini več osemčlanskih stanovanjskih skupnosti. In približno tu vas zagotovo spreleti vprašanje, kako najdeš stanovanja z osmimi enoposteljnimi sobami, vse imajo seveda svojo kopalnico, pa s prostori za druženje, pralnico in vsem, kar osem posameznikov potrebuje. No, zgradijo jih.
Stanovanjske bloke gradijo zasebne družbe, ki jim mesto posodi del denarja, zraven jih pa vljudno poprosijo, naj med običajna stanovanja vključijo toliko in toliko enot za stanovanjske skupnosti (zakaj pa ne zahtevate, če že dajete denar, sem rekla, pa so mi razložili, da so ugotovili, da s prijaznim priporočilom več dosežejo). Za potrebe stanovalcev skrbi mobilna enota, vsaka skupnost ima hišnega vodjo, ki ureja stvari in odnose med stanovalci, kadar se zaplete. In se, verjemite.
Kritična točka
Stanovanjska skupnost, ki so nam jo pokazali, živi v sončnem stanovanju s 400 kvadratnimi metri, zraven je še terasa, ki meri sto kvadratov. Na terasi je pet visokih gred za stanovalce, ki radi vrtnarijo. Čez cesto je velik park. Skupni prostor s kuhinjo meri 60 kvadratov. Kuhinjo so morali pred kratkim povečati za še en štedilnik, pravijo, ugotovili so namreč, da je prav kuhinja »kritična točka«, ko hočejo vsi hkrati kuhati, kar vodi do prepirov. V pralnici so pralni in sušilni stroj, pa več likalnih desk, prepirov pa menda ni, imajo namreč razpored, ob katerih dnevih kdo pere. Samo ob delavnikih, lepo prosimo, konec tedna je zaradi hrupa pranje prepovedano.
Osem sob, vsaka z balkonom, prho in straniščem, je dveh velikosti, 24 in 28 kvadratnih metrov. Manjše sobe imajo še poseben prostorček za hrambo stvari, nekakšno ropotarnico, najemnina zanje je 470 evrov na mesec. Velike sobe nimajo dodatnega prostora, najemnina je 720 evrov na mesec. Vanjo so vedno vključeni tudi obratovalni stroški, storitve mobilne enote se plačujejo posebej. Majhna pokojnina ni nobena ovira, vsak lahko zaprosi mesto Dunaj za finančno pomoč pri najemnini, pa Socialni sklad za finančno pomoč pri negi in oskrbi. Obstajajo pa še druge oblike finančne pomoči, na primer pomoč pri plačevanju računa za kurjavo. Obstajajo seveda tudi stanovanjske skupnosti, v katerih je življenje cenejše.
Ljubim te, ampak v drugi sobi
Trenutno je na Dunaju na voljo 238 mest v stanovanjskih skupnostih. Vse sobe so enoposteljne. Kaj pa pari? No, pravijo, saj načrtujejo tudi nekaj dvoposteljnih sob, ampak odkrito vam povem, pravi Monika Badilla iz Socialnega sklada, ni prav velikega povpraševanja. Pari nočejo dvoposteljnih sob, pravi, raje bi imeli dve enoposteljni sobi z vmesnimi vrati.
Kadar se kakšna soba sprosti, organizirajo dan odprtih vrat in to objavijo v medijih. Ljudje pridejo pogledat, mogoče je tudi teden dni poskusno stanovati, da vidijo, kako se bodo ujeli s sostanovalci.
V skupnostih nikakor ne živijo samo čili in bistri stanovalci, »načelno ni nobenih ovir« za ljudi z blažjo stopnjo demence, sprejemajo ljudi na vozičkih, tudi začasna nepokretnost, na primer pri ljudeh, ki so se pravkar vrnili iz bolnišnice, ni ovira. Tudi starostnih omejitev ni, ne navzgor, ne navzdol. Imajo tako ljudi pod petdeset kot tiste nad devetdeset let. Kje je kritična meja, ko življenje v stanovanjski skupnosti ni več mogoče? Merila niso ostro postavljena, pravijo, načelno pa takrat, ko človek potrebuje medicinsko oskrbo tudi ponoči, predlagajo drugo obliko bivanja, pove Hermine Freitag, vodja skupnosti. Ona ne dela za Socialni sklad, zaposlena je pri Samariterbund, Samaritanski zvezi, enem od pogodbenih partnerjev Socialnega sklada. So srednje velika organizacija, pravi, imajo približno tisoč strank, zanje pa skrbi 250 ljudi. Največ je takih, ki skrbijo za pomoč na domu, imajo tudi trideset asistentov za nego in dvajset diplomiranih negovalcev. Prav te je v Avstriji, tako kot pri nas, najteže najti. Z drugimi profili ni takih težav, nekvalificirane pomočnike sami izobražujejo, pri iskanju sodelujejo z zavodom za zaposlovanje.
Po potrebi tudi mirovne sile
Gospa Freitag, po izobrazbi medicinska sestra in po nuji »skoraj že praktična psihologinja« vodi dve stanovanjski skupnosti, v vsakem stanovanju preživi 3–5 ur na teden. Stanovalcem je na voljo do desetih zvečer. Prihaja pa tudi tajnica, v tem stanovanju, kjer trenutno živi šest ljudi, en moški in pet žensk, so stanovalci »zelo konfliktni«, pravi, pa je treba večkrat posredovati. Gospe so precej bojevite in si pogosto skočijo v lase. So že kdaj koga preselili, ker se ni ujel s sostanovalci? Do zdaj še ne, vzdihne, »ampak jaz sem na koncu z živci«, pravi v smehu.
V njeni drugi skupnosti so precej bolj miroljubni, tam imajo, poroča, »dva vesela gospoda« in se med seboj dobro razumejo. V obeh pa imajo domače ljubljenčke, tam pse, tu dve mački, stanovalci namreč lahko svoje živali pripeljejo s seboj. Maja prihaja tretja mačka, oznanijo. Pa ne bosta imeli drugi dve nič proti? Mačke se že razumejo, pribije njuna lastnica, stanovalka, ki si je prišla v razširjeno kuhinjo skuhat juhico. »Če se ljudje ne vmešavajo, mačke že same vse uredijo.«
Ljudje, se zdi, nimajo vedno te sposobnosti.
