Želim si, da bi se več smejali!
Tone Partljič, slovenski pisatelj in dramatik:»Smisel življenja je, da dan, ki je samo trenutek sredi velikanskega vesolja, častno prehodiš od rojstva do smrti in želiš, da si kaj dobrega pustil za seboj.
Na srečo sem ga sam našel v sožitju z drugimi ljudmi, torej v družini mojih staršev in nas otrok, in imel sem srečo, da sem si tudi sam ustvaril prijetno družino, v kateri so se mi zgodile same ženske. Žena profesorica, hčerka igralka in vnukinja igralka. Torej je naše življenje tudi malo teater. V mojih očeh je kar vedra zgodba. (Zadaj se je zaslišal ženin glas, da so včasih po njenem tudi dramski trenutki.) Zvečine pa komedija, saj je ata vendar komediograf.
Skozi življenje me je vodila misel, mogoče je to naduto, da bi nekaj pustil za seboj. Ko se zvezda utrne, da bi se videlo še malo sija. Poleg dveh deklet, torej hčerke in vnukinje, imam neko zadoščenje, da sem v svojem življenju nasmejal zelo veliko Slovencev. Vedno sem se šalil, da bi moral namesto Prešernove nagrade za književnost dobiti neko nacionalno nagrado, ker sem kisle Slovence vsaj dve uri na večer spravljal v smeh, kar je zelo težko delo.
Kar se tiče prihodnosti, sem sicer zelo nejevoljen nad ljudmi, ki svojim bodočim rodovom – vnukom, pravnukom – napovedujejo črne stvari: vojno, pomanjkanje prostora na zemlji, vode … Mislim, da mi, ki smo svoj svet preživeli, nimamo pravice nekomu, ki se bo šele rodil, napovedovati neke grozote. Po drugi strani pa moram priznati, da me trenutne razmere v svetu navdajajo z nelagodjem. Kolikor sem bral, pa sem veliko tega prebral, se mi zdi situacija precej podobna situacijam pred vojnami. Vsekakor nisem privrženec tistih filozofov, tudi zgodovinarjev, ki pravijo, da je zgodovina človeštva pravzaprav zgodovina vojn, obdobja miru pa so samo odmori med vojnami. Jaz ne mislim tako, toda vzdušje v svetu, ne samo zaradi ruske vojne, mi vzbuja neko nelagodje. Nelagodje mi zbuja tudi nazorska in politična razdelitev med nami, ki smo otroci majhnega naroda. Če bi se znova zgodila neke vrste ponovitev državljanske vojne, se mi že zdaj zdi, da bi vedel, kdo bo na eni in kdo na drugi strani. To bi morali pustiti za seboj. Ne vem, zakaj si mi, ki imamo privilegij, da v tem trenutku živimo v svetu, jemljemo pravico, da sodimo ali celo obsojamo svoje prednike. Nismo se rodili, da bi bili sodniki ljudem, ki jih ni več, mi moramo biti sodnik sami sebi. Italijanski romantični pesnik je rekel: 'Ljudje, prav je, da se čim več smejemo. Prevelika resnost je zmeraj lastnost hinavcev.' In mi imamo preveč resnih ljudi. Želim si, da bi se do prihodnjega božiča več smejali!«
Odprite srce za bistvo življenja
Marko Pogačnik, akademski kipar in geomant:»Verjetno se vprašanje smisla življenja ne nanaša samo na človeka, temveč na vsa nešteta bitja Zemljinih svetov. Smisel vidim v tem, da življenje vsak na svoj način živimo in tako vesolje življenja bogatimo s svojimi izkušnjami. Te pa nam in našim zanamcem omogočajo, da življenje z vsemi svojimi izzivi in srečnimi trenutki vgradimo v naša bitja in tako obstajamo od večnosti do večnosti. Sam sem smisel življenja našel v neštetih ustvarjalnih možnostih, kodiranih v življenjskih tokovih – bodisi glede razmerij z bitji narave ali soljudmi. Preprosto si dovolim, da me navdih usmerja tja, kjer je v danem trenutku treba kaj postoriti, da življenje na Zemlji ne usahne. V umetnosti skušam vedno najti način, kako je lahko ustvarjalna neposredno v življenju.
Prihodnost pa po pravici povedano po mojem ni rožnata. Človeštvo ne popusti v svoji obsedenosti, pri kateri skuša vse živo stisniti v kvadratno kocko razumsko-logičnega mišljenja in delovanja. Posledično življenje kot hči svobode umira. Želim, da bi ljudje bolj množično odprli svoje srce za bistvo življenja in se bili pripravljeni pogumneje soočiti s posledicami tisočletja moške (patriarhalne) prevlade nad občutljivim tkivom življenja.«
Več v reviji Jana, 20. 12. 2022
