Predvsem o ženskah, novinarkah in o svobodi medijev v teh čudnih časih je za Jano spregovorila redna profesorica in znanstvena svetnica dr. Sandra Bašić Hrvatin, ki predava na Univerzi na Primorskem.
Začniva z Niko Kovač, aktualno Janino Slovenko leta. Namesto da bi ji premier čestital, jo je na spletnih omrežjih s svojo četo zvestih somišljenikov in somišljenic le žalil. Spletna omrežja so postala gejzirji sovražnega govora. Se je sploh mogoče učinkovito boriti proti temu?
Do poplave sovražnega govora ni prišlo čez noč, prav tako ne do izbruha laži, zaničevanja, diskriminatornega in sovražnega govora. Vsega tega nismo pravočasno preprečili in se mu silovito postavili po robu. Za to smrdljivo kloako je najbolj odgovorna vodilna politika, ki je vsakodnevno opletanje z lažmi in sovražnim govorom normalizirala. Tako je temu zlu, ki ga bo zdaj težko zaustaviti, na široko odprla vrata povsod, predvsem pa v svojih strankarskih trobilih. Z novo vladno koalicijo se je kot blisk razširilo blatenje vseh njenih političnih in drugih nasprotnikov. In ker zanj nihče ni bil kaznovan, še traja. Zato pravim, da je prevzemanje odgovornosti za javno izrečene besede ključno za svobodo posameznika in profesionalne medije. Navsezadnje je bila besedne umazanije, predvsem na spletnih omrežjih, deležna tudi Nika Kovač. Toda ne pozabimo, da so bile pred njo besedne gnojnice deležne tudi mnoge druge ženske. Vladna stranka namreč najbolj navdušeno napada prav njih. Zato poudarjam, da bi morali ljudje od vseh, sploh od vodilnih v politiki, zahtevati, da pretehtajo, kaj rečejo v javnosti, in se opravičijo, če se neodgovorno izrazijo ali neprimerno vedejo. V politiki bi morali tudi vnesti pravilo, da kdor se v imenu oblasti poslužuje nizkotnih in lažnih napadov na druge ljudi, mora nepreklicno odstopiti!
Od hujskaških besed do fizičnega nasilja je le korak.
Res je. Če slovenska politika dolgo ni razumela, da je neposredno odgovorna za posledice sovražnih besed, ki se lahko končajo tudi s fizičnimi napadi, bi se morala strezniti, ko so posamezniki hoteli fizično obračunati z Mojco Dumančič, novinarko RTV SLO. Naj za vse velja ničelna strpnost do vsakega nasilja. To moramo doseči z javnim zoperstavljanjem, s tožbami in solidarnostjo z žrtvami. Pa seveda tudi s pritiskom na uradne ustanove, da opravljajo svoje delo. Da krivce pošteno kaznujejo!
Mojca Šetinc Pašek in Eugenija Carl našega premierja že leta tožita, ker ju je kot novinarki označil za prostitutki. Zadeva bo morda prav kmalu zastarala. Kakšno sporočilo je to za družbo, ženske in novinarke še posebej?
Sporočilo je strašno. Če nekdo, ki ima največjo politično moč v državi, ne odgovarja za izrečene besede in zanje ne prevzame odgovornosti, so na široko odprta vrata, da kdorkoli in kadarkoli na enak način napade vsakogar, ki si ga drzne kritizirati. Naj ob tem opozorim na publikacijo, ki jo je pripravilo Društvo novinarjev Slovenije, v kateri so spremljali napade na novinarje in predvsem novinarke, ki so bili tarče raznih napadov z vrha, in to zgolj zato, ker so pošteno opravljali svoje delo. V tem dokumentu so objavljena nadvse pretresljiva pričevanja. Pri tem je najhuje, da oblastniki novinarke zmerjajo drugače kot novinarje. Ne žalijo jih le kot novinarke, temveč predvsem kot ženske. Ob tem nekateri povsem izgubijo dostojnost. Rečejo jim: odslužena, piškotarka, prostitutka, plačanka itd. To je moreče, depresivno, ubijajoče, a to so značilnosti tega prostora danes. Mojca Šetinc Pašek in Eugenija Carl pa to sramotenje prenašata že od leta 2016. Kot državljanka te države, in pri tem nikakor nisem edina, se čedalje bolj zavedam, da potrebujemo novinarje in novinarke, ki neodvisno delujejo v našem, to je javnem interesu. Da nam povejo, kaj se v resnici dogaja, da to dojamemo in razumemo, da torej dobimo objektivne informacije in si potem ustvarimo lastno mnenje
Slovenska vlada se je nedavno javno osramotila s čivkom, v katerem so ukrajinske begunce označili za kulturno primernejše od Afganistancev. Pozneje so ga izbrisali, niso pa mogli izbrisati domala istih besed notranjega ministra v poročilih več slovenskih televizij. A se je na Twitterju takoj oglasil direktor vladnega urada za komuniciranje in vse, predvsem novinarko Polono Fijavž, razglasil za lažnivce. Ponovno sprašujem: kako se boriti proti tako brezsramni tovarni laži in sovraštva?
Najprej naj opozorim, da se je vladni urad za komuniciranje, predvsem pa njihov direktor, razglasil za vrhovnega cenzorja v državi. On misli, da edini ve, kaj je prav, in tudi ocenjuje, kaj novinarji ne počno v skladu z njegovimi pričakovanji. To je za državo, ki o sebi trdi, da je demokratična, popolnoma nedopustno. Čivk, ki ga omenjate, pa zelo jasno kaže, kako ta politična oblast deluje in komunicira s svojimi državljani. Vsakogar, ki kakorkoli izrazi svoje nestrinjanje z njimi, označijo za pritepenca in mu predlagajo, naj zapusti državo. V tem konkretnem primeru pa so najjasneje pokazali svojo fašistično miselnost, saj bodo odprtih rok sprejeli le takšne, ki so nam podobni. Nikakor pa ne, denimo, Afganistancev, ker niso takšni, da bi ustrezali našem okolju. Begunci, ne glede na to, od kod prihajajo, bi morali imeti enako obravnavo! Pika. Žal pa je naša vlada v tem čivku dokazala, da se do azijskih in afriških beguncev obnaša skrajno rasistično. Tudi represivno, saj jih vrača, zavedajoč se, da jih v njihovih matičnih državah čaka psihično in fizično nasilje, morda tudi smrt.
Na RTV SLO pod novim vodstvom druga za drugo izginevajo priljubljene oddaje in z njimi novinarji ter voditelji, ki smo jim zaupali. Namesto da bi o ukrajinski vojni poročala odlična zunanjepolitična redakcija, so nam celo slabo prevajali program BBC. Kako bi poimenovali to početje?
Zadnja raziskava javnega mnenja, ki jo je opravilo ministrstvo za kulturo, mislim, da leta 2016, in sicer o tem, katerim medijem ljudje najbolj zaupajo, je pokazala, da je na vrhu RTV Slovenija. To, kar se dandanes dogaja v tej javni ustanovi, ki ima vrhunske novinarje in profesionalne možnosti, je nedopustno, saj vodstvo lastnim novinarjem dobesedno reže krila. Že nekaj mesecev namreč javno obračunavajo z njimi, jim odrekajo samostojnost, jim narekujejo, kako in o čem naj poročajo, koga naj povabijo v studio itd. Najhuje pa je, da skušajo nekatere novinarje in novinarke, ki jim ljudje najbolj zaupajo, umakniti z zaslonov in jih zamenjati s poslušnimi poročevalci, ki nikoli, ampak res nikoli ne bi smeli delati v javnem mediju, ker tega preprosto ne znajo. Zato mislim, da je skrajni čas, da novinarji sami postavijo jasno ločnico med mediji in propagandnimi trobili; med novinarji in plačanci ter med novinarji, ki s srcem, pogumom in profesionalno opravljajo svoje delo, in tistimi, ki z vrha in po naročilu sejejo le razdor in sovraštvo.
Ker že dolgo proučujete medije, nam, prosimo, še enkrat povejte, kaj za vas pomeni svoboda medijev in zakaj je pomembna za nas vse.
Mediji so kot lakmusov papir, kažejo na vse dobro in vse slabo v družbi, nas opozarjajo, kaj je šlo narobe, kaj je treba storiti drugače, bolje. Mediji nas delajo čuječe do problemov, ki se morda dogajajo skrito očem, pa jih z njihovo pomočjo vidimo. S svojimi kritičnimi zapisi tudi nadzorujejo oblast. To je njihova dolžnost! Dobri mediji nas hkrati informirajo in nam tudi razkrivajo številna ozadja ter pazijo, da nikomur ne zrastejo kriminalne peruti. Hkrati nam vsak dan pripovedujejo, za kaj se treba boriti, kdaj pogumno izpostaviti. Naučili so nas tudi, da nobene pravice niso več samoumevne. Za vse se je treba boriti.
Še vprašanje o Ukrajini. Vse vojne so strašne. In vse zakuhajo politiki, orožarski ali kakšni drugi zaslužkarji. To se dogaja na očeh vsega sveta, a je to tudi vojna dezinformacij. Na zaslonu sproti vidimo vsako bombo, truplo ali besedo, ne vemo pa, ali so resnični ali ne. Novinarske hiše opozarjajo, da je stvari nemogoče preveriti v realnem času. Kako lahko torej vemo, kaj se v resnici dogaja, kdo v ozadju vleče niti in kam vse to pelje?
Vojne so nekaj najstrašnejšega. Povsod so največje žrtve civilisti. Gospodarji vojn in vojni dobičkarji, ki vlečejo vse niti ter odločajo o življenju in smrti milijonov, pa so zmeraj na varnem in običajno za svoje zločine tudi ne odgovarjajo. Tudi zato potrebujemo svobodne in neodvisne medije. Samo takšni mediji nas opozarjajo na to, kaj diktatorji nameravajo in delajo.
Res pa je, da nas z vseh strani bombardirajo z informacijami, ki so pogosto lažne.
Ja. Živimo v zelo specifičnem času, ko so si velika spletna podjetja v bistvu prilastila svobodo izražanja. In pišejo, kar jim pade na pamet, brez vsakega nadzora. Sami odločajo, kaj je in kaj ni v javnem interesu. Pa niti tega ne vedo, da se vsaka svoboda posameznika razteza le do svobode drugega. Naj še opozorim, da je trenutno v Rusiji tudi več tisoč ljudi zaprtih. To so tisti, ki so ali pa prav zdaj znova na demonstracijah nasprotujejo »njihovi« vojni v Ukrajini. Zavzemajo se, tako kot se mi na petkovih protestih, za demokracijo, za pravno državo in človekove pravice. Poskrbeti moramo, da se slišijo tudi njihove zgodbe.
Ko enkrat zaprete komunikacijski prostor, javne medije obvladujejo propagandisti in dezinformatorji.
Tako je. In potem je prva in najhujša žrtev resnica. In to resnico potrebujemo vsi ljudje sveta!
Za konec: kaj pa menite o tem, da so bile protivojne demonstracije civilne družbe v Sloveniji v torek, vladne pa v sredo?
Za predsednika naše vlade je edino prav to, kar počne on. Torej bodo edino prave demonstracije sredine, ki jih je prenašala tudi naša nacionalna televizija. Vodilna stranka v državi namreč svoje demonstracije proti vojni v Ukrajini izkorišča v predvolilne namene. In naj še rečem: če bi lahko naš premier imenoval Slovenko leta, bi bila izbrana prava; če bi sodišče odločalo po njegovi volji, ne bi bilo krivosodja … Pprav proti temu enoumju, ki se tako hitro razrašča v naši državi, se moramo vsi boriti.
Revija Jana št. 10, 8.3.2022
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
