Poleg proteze za vsakdanje življenje ima še stopalo za tek. »Izdelujemo tudi proteze za kolesarjenje, plavanje, plezanje …, ki imajo vgrajena stopala za točno določen namen. Določena stopala omogočajo tudi nastavljivo višino pete, kar je še posebej pomembno za ženske (da lahko na protezo obujejo lepe čevlje s peto, op. a.),« je razložil Boštjan Boltežar iz podjetja MOOR ortotika in protetika d.o.o., kjer so izdelali protezo za Matica. Dobra novica je, da danes zavarovalnica krije tudi funkcionalne proteze, ki aktivnim uporabnikom zelo olajšajo življenje.
Pred časom se je Matic v podjetju MOOR zaposlil, zato smo se srečali kar pri njih. Obema s fotografom je takoj pokazal svojo protezo, na kateri ima trenutno nameščeno testno elektronsko krmiljeno stopalo, eno bolj dovršenih. »Mikroprocesor in druga elektronika v stopalu prepoznavajo nagib terena in prilagajajo trdoto stopala, s tem pa človek dobi boljšo stabilnost. Tako preprečimo padce ter zmanjšamo obremenitve na koleno in kolk. Proteza s takšnim stopalom omogoča počasno in hitro hojo, ni pa namenjena teku. Vsak večer je treba stopalo napolniti, kot telefon,« se je nasmehnil protetik Boštjan, ki je Maticu izdelal protezo. Ker je Matic športnik – pred nesrečo je aktivno igral nogomet in se ukvarjal še s številnimi drugimi športi – ima tudi protezo s tekaškim stopalom. Z veseljem nam je pokazal, kako jo uporablja. Ker dela v recepciji podjetja, je prvi stik z bodočimi uporabniki. Novo nogo je že zdavnaj sprejel za svojo in z veseljem pokaže ljudem, kako deluje, brez težav pa tudi pove svojo zgodbo, saj s tem marsikomu pomaga. »Poleg tega je model za študente protetike in ortotike, ki imajo pri nas klinične vaje,« je povedal Boštjan.
Nesreča. »Invalid sem samo na papirju,« je hudomušno pripomnil Matic. Čeprav ga je življenje pred petimi leti postavilo pred hudo preizkušnjo, je v sebi ohranil otroško iskrenost, njegova živahna energija je nalezljiva. »Z bratom, prijateljem in prijateljico smo se peljali v Ljubljano nekaj pojest, ko smo videli, da se je pred nami zgodila nesreča.« Od nekdaj je rad pomagal, zato sta šla z bratom takoj v akcijo, reševat ljudi. Ko sta prijela avto, da bi ga umaknila, je v njiju s hitrostjo 90 kilometrov na uro treščil drug avto. »Tistih pet sekund, ko se je vse skupaj dogajalo, se je meni razpotegnilo v dolge minute. V tistem kratkem času sem se celo odločal, ali naj padem na zaščitno ograjo ali zdrsnem po tleh in si morda poškodujem glavo. Odločil sem se za slednje, zaprl oči in čakal, kaj se bo zgodilo. Če bi zadel zaščitno ograjo, me danes ne bi bilo več tukaj, tako pa me je potegnilo pod vozilo. Ne vem, od kod sem dobil moč, da sem dvignil sprednji del avta in se zvlekel izpod njega. Sicer sem bil fizično dobro pripravljen, mišičast, ampak pravijo, da je za to poskrbel adrenalin.« Pogled na nogo je bil katastrofalen. »Bila je prelomljena, visela je na enem tkivu. Spravil sem se v položaj za ponesrečence, nogo pa položil tako, da se ne bi inficirala. Ko so prišli reševalci, sem se samo prepustil, vedel sem, da bo vse v redu.«
Prepreke so v glavi. Prva operacija noge po prihodu v bolnišnico je trajala kar šest ur. »Pri sebi sem vedel, da sem jo izgubil. Po eni strani sem si dejal, da je morda celo bolje tako, ker bi bila rehabilitacija glede na poškodbe zelo dolga in vprašljiva. Ko sem se zbudil in videl, da od kolena navzdol nimam več noge, sem si pravzaprav nekako oddahnil, čeprav so bili vsi drugi šokirani. Naslednji dan sem sestre prosil, da me z vseh strani zagrnejo z zaveso, da sem se lahko v svoji intimi v miru in od vsega srca prvič in zadnjič razjokal. Zaprl sem stara vrata in odprl nova. Vse, kar imam, je prihodnost, sem si dejal. Nimam čarobne paličice, da bi spremenil, kar se je zgodilo. Če mi je življenje namenilo tako usodo, jo moram sprejeti. Odločil sem se narediti vse, da bi lahko kar se da normalno in aktivno živel ter pomagal drugim. S svojo zgodbo odpiram oči, predvsem mladim, da invalidi lahko tudi precej običajno živimo. Prepreke so pa tako ali tako samo v glavi.«
Več v reviji Zarja Jana, 1.6.2021