Simona Vrabič, blagajničarka v Intersparu:
Trgovci smo odpornejši
»Prve dni koronakrize je kupce zajela panika, kupovali so za 300, 600 evrov zalog, od makaronov do olja, toaletnega papirja. Ljudje so bili prestrašeni, zapirale so se meje, bali so se, da bo česa zmanjkalo. Sama nisem bila panična, mislim, da so trgovci odpornejši od drugih ljudi, saj smo ves čas izpostavljeni bacilom, delamo na mrazu, vročini, v vseh pogojih. Nekateri nas občudujejo, da si upamo delati v teh razmerah, na koncu nam dajo čokolado, kavo ali nam pustijo napitnino, se nam tako zahvalijo za prijaznost, drugi pa v trgovino prinesejo sitnobo ali slabo voljo od doma. In se potem znesejo nad nami. Neki par je želel, da si pred njim razkužim roke, čeprav sem si jih tik pred tem. A jaz jih samo malo bolj debelo pogledam in rečem kakšno prijazno nazaj, pa smo zmenjeni. Večina ljudi je prijazna. Včasih sem tudi terapevtka, nekateri pridejo malo potožit. Živeti pod masko je malo zoprno, kmalu imaš suha usta, nos, težko dihaš, hitro si žejen. Ko smo morali imeti še roka Nina vice, je bilo z njimi težko šteti denar. Kaj si mislim o tem virusu? Če bi bil res tako zelo nalezljiv, bi morale zboleti tudi moje sodelavke in čistilke, pa niso. Bilo bi nas samo še pol. Mislim, da če se držimo osnovne higiene in navodil, se nimamo česa bati. Jaz se ga ne bojim, pa delam vse od začetka epidemije. Mislim, da bi bilo lahko prvega junija že konec ukrepov. Prvi dan 'svobode' bom šla na kavo. In na čevapčiče!« (smeh)
Dušan Jambrošič, varnostnik v ZD Vič:
Spoznal sem, da imamo res dober zdravstveni sistem
»Predstavljajte si, da ste zaposleni kot varnostnik v enem od ljubljanskih zdravstvenih domov. V normalnih časih bi bil to čisto običajen šiht. V času koronavirusa pa je vse kaj drugega kot to. Delovnik traja trinajst ur. Od sedmih zjutraj do osmih zvečer. Večino časa si seveda na nogah, ker je dogajanje res pestro. Ves ta čas nosiš zaščitno masko in rokavice. Po potrebi tudi zaščitno čepico. Zdravstveni dom Vič je – če se ne motim – največji zdravstveni dom v Ljubljani. Dogajati se začne že zgodaj zjutraj. Dostava tega in onega, redni servisi, bolniki. Dame, ki so prišle h ginekologu. Starejši gospe in gospodje, ki so prišli na pregled v trombotično ambulanto. Tisti, ki so prišli oddat kri in vodo v laboratorij. Pa oni, ki so namenjeni k splošnemu zdravniku. Pravila so jasna. Iz varnostnih razlogov bolnike spuščamo v zdravstveni dom enega po enega. Seveda pred vhodom nastane gneča. Ljudje se večinoma držijo navodil, so pa tudi takšni, ki ti s svojo vzvišenostjo, aroganco in nerazumevanjem lahko pokvarijo dan že navsezgodaj zjutraj, če si to dovoliš. Od tebe se pričakuje, da si učinkovit, vljuden, spoštljiv, prijazen. Kar ni vedno lahko. Resda si v uniformi, a si vendarle le človek. Nekdo, ki ni imun na provokacije, zbadljivke, sarkastične pripombe. Vsi, ki delamo na vstopni točki, se trudimo, da je pretočnost čim boljša. Da stvari tečejo čim hitreje. Vsakemu bolniku, ki vstopi v zdravstveni dom, razkužimo roke, nadenemo zaščitno masko, mu po potrebi izmerimo temperaturo, ga vpišemo v zvezek zaradi evidence in usmerimo, če ne ve kam. Največji sončki so tisti, ki prepoznajo naš trud. Takšni, ki razumejo, da le opravljamo svoje delo in da naš namen ni biti nehuman do kogarkoli. Nosečnice in starejši ljudje spadajo v rizično skupino, zato smo nanje še posebej pozorni. V tem času, ko sem del te zgodbe, v kateri se zgodi tudi kakšna dramatična stvar, kot je oživljanje gospe, ki jo je tik pred vhodom v zdravstveni dom zadel infarkt (oživljanje oziroma reanimacija, ki je bila uspešna, je trajala skoraj 50 minut), sem spoznal, da imamo res dober zdravstveni sistem, ki deluje. Kljub temu da ga Slovenci kritiziramo, kar kot narod nasploh radi počnemo. Od telefonistk oziroma receptork do hišnikov, kurirjev, čistilk, nas na vstopnih točkah, medicinskih sester, zdravnic itd. Moj poklon tem ljudem. Ter seveda občanom in občankam, ki se disciplinirano držijo navodil, zaradi česar je pri nas situacija dosti boljša kot marsikje v tujini. Je pa razumljivo, da so ljudje živčni, nestrpni, napeti. Karantena oziroma samoizolacija je nekaj, česar nismo vajeni. Nekaj, kar je za nas novo.«
Več v reviji Zarja Jana, 28.4.2020
