Ste edina igralka, ki igra v vseh treh serijah, ki so jih v zadnjih petih letih snemali za komercialno televizijo ...
Presenečena sem bila že, ko so me po Usodnem vinu povabili v serijo Reka ljubezni. Niti sanjalo se mi ni, da bom igrala tudi v Najinih mostovih. Ko me je proti koncu Reke ljubezni poklical producent Aleš Pavlin, sem mislila, da se mi bo zahvalil za sodelovanje, nato pa presenečeno ugotovila, da me je povabil tudi v tretjo serijo. Njihov način snemanja mi je zelo všeč, vse teče kot švicarska ura, moraš pa biti pripravljen in dobro znati svoj tekst. Rada imam hitro, produktivno delo. Pri filmu poteka vse počasneje, veliko je treba čakati. Rada imam svoje delo, ni lepšega, kot če z veseljem opravljaš poklic! Če bi me producent klical zato, da se mi zahvali, bi bila prav tako vesela, bilo bi logično, da v nove serije prihajajo novi ljudje.
Nenehno nastopanje v serijah verjetno pomeni tudi varnost?
Varnost imam zagotovljeno z redno službo v gledališču. Seveda je lahko zelo naporno, ko hkrati snemamo in imamo dvakrat na dan vaje v gledališču, predvsem ker bolj malo spim. Če to izpustimo, je pa igranje v seriji dodaten vir zaslužka, s čimer ni absolutno nič narobe. To, da me hočejo še naprej, je zame potrditev, da dobro delam in so z mano zadovoljni. Tako sem tudi jaz zadovoljna. (smeh)
Kako ste se spreminjali skozi like? Kaj vam je bilo pri vsakem v največji izziv in ali je bilo kaj, kar vam je bilo zavoljo vloge težko storiti?
Zame je največji izziv biti v vlogi prepričljiv. V Reki ljubezni sem igrala lik s podobnimi negativnimi lastnostmi, kot jih je imela Ines v Usodnem vinu. Najbolj sem se bala, da bodo rekli, da sem enaka kot v Usodnem vinu. Kljub temu da je bila Mojca preračunljiva in je kar naprej varala tega svojega Francija, mi je uspelo narediti drugačen tip negativke kot v Usodnem vinu. Dragica Trošt v Najinih mostovih pa je prijazna, topla, odprta in skromna ženska, v veselje mi jo je bilo igrati, to imam v sebi. Ta vloga je bila kar dobrodošla, tudi za mojo podobo v javnosti, ker me je zelo veliko ljudi enačilo z likoma iz prejšnjih dveh serij.
Kako ste to opazili?
Ljudje so mi recimo znali reči: »Joj, kako mi greš v seriji na živce! Moj mož te videti ne more! Mama bi te utopila v žlici vode! Ko te vidim v seriji, mi gredo kar kocine pokonci …« Na take komentarje sem se po navadi pošalila, da naj doma kar povedo, da sem drugače čisto v redu punca … (smeh)
Se lastnosti likov kdaj prikradejo tudi v vaš dom?
Vse te lastnosti, ki jih imajo moji liki, so seveda v neki meri zastopane tudi v mojem življenju. No, varam ravno ne, z Matjažem bova imela letos že 20. obletnico poroke, ampak so pa kakšne izkušnje še od prej. Znam dobro opazovati in se vživeti v druge ljudi, in tako lahko nastane kompleksna vloga. Likov ne »nosim« ravno s seboj domov, se je pa kdaj zgodilo, da sem po kakšnem intenzivnem snemanju, ki sem ga imela ves dan ali dva, tri dni zapored, vseeno nekaj energije teh likov prinesla domov. To je čez nekaj časa seveda izzvenelo. Pri zadnjem liku govorim s primorskim naglasom. Že nekajkrat sem se ujela, da mi naglas uide še v pogovoru z domačimi.
Kaj ste pridobili v letih snemanja serij?
Ravno o tem, kar ste me vprašali, sem razmišljala, ko mi je ena od soigralk povedala, kako je neki igralec za časopis dejal, da on ne bi nikoli nastopal v slovenskih serijah dnevnega formata, da je to pod njegovo ravnjo, čeprav smo ga potem videli v dveh serijah. Pomislila sem, ali iz teh izjav ne veje zgolj zavist. Takšne serije ti namreč ogromno dajo! Pridobiš si kilometrino, znanje, hitrejše in boljše pomnjenje teksta, disciplino, popolnoma se sprostiš pred kamero in se lahko začneš poigravati, poleg tega dobiš ogromno tehničnega rutinskega znanja, kar je predpogoj, da lahko dobro igraš najzahtevnejše vloge. Če se med igro ukvarjaš s tem, kam bi dal roke, iščeš kamere, ne moreš sproščeno igrati, si trd, lesen in neprepričljiv. Ko pa si dobiš dovolj »obrtnega« znanja, delaš karkoli, uživaš v igri in se skoncentriraš samo na to, da boš dobro odigral.
Ste ena redkih javnih osebnosti, ki je dolgo ni bilo na družbenih omrežjih. Pred nekaj meseci ste si ustvarili račun na Instagramu. Zakaj ste tako dolgo vztrajali?
Saj bi še vedno, a me je starejši sin pregovoril. Rekel je, da moram imeti račun na Instagramu, ker sem javna oseba. Moram pač iti s časom naprej. Sem si ga sicer ustvarila, ampak zato nisem nič srečnejša. (smeh) Objavim kakšno sliko, kadar se mi zgodi kaj lepega in zanimivega. Ljudi zanima vse kaj drugega kot posel.
Prav na Instagramu sem opazila, da ste preživeli čudovite počitnice na Baliju. S čim vas je ta čarobni košček sveta očaral?
Ker je tak kot mini čokoladna tortica. Čudovito zelen. Osrednji del, kulturna prestolnica Ubud, je prekrasno mesto z lepimi lokali, v trgovini vidiš veliko ročnih izdelkov. Ljudje so prijazni, čeprav jih je turizem vseeno malce razvadil. Šli smo vsi štirje. Družino najbolj povežejo skupna doživetja. Takrat smo res skupaj 24 ur na dan, oddaljimo se od vsakdanjih problemov, rutine, skupna doživetja nas še bolj povežejo. Sicer pa, kaj je danes več vredno kot preživljati čas z ljudmi, ki ti največ pomenijo?
