Barve Francoske Polinezije so Jasno Tuta, morjeplovko iz Sesljana, zaznamovale za vse življenje. V treh letih, ki jih je preživela na eksotičnem otočju, je srečala pokončne in vesele ljudi, ki živijo skromno, a »karkoli počnejo, počnejo s strastjo,« pravi. »Vsakič, ko sem pogledala vse te barve okoli sebe, sem se opomnila, kako čudovit je naš svet.« In ker je to eden najbolj opevanih, a zelo oddaljenih in marsikomu težko dosegljivih sanjskih ciljev, ki jih je žal že tudi dosegel škodljiv življenjski slog zahodnega sveta, nam jo slikovito predstavlja v knjigi Vse barve Polinezije. »Upam, da boste skozi moje zgodbe in fotografije tudi vi začutili moč žarkov, tropskega sonca, zdravilno svežino oceanskega vetra, radost življenja v kričečih barvah in sinje morje, ki me je vsak dan znova napolnilo z energijo,« je zapisala.
Tekst: Katja Božič, foto: Mateja J. Potočnik
Trije meseci so že minili, odkar je zapustila raj sredi tihega oceana. »Najbolj pogrešam barve, ki so tam tako močne. Siva je edina, ki je ni – ni megle, ni cest, nihče se ne oblači v sivo. Ljudje so strastni v vsem, kar počnejo – od nabiranja kokosov, ribolova, igranja ukulel do pogovorov. Pri svojem delu so zelo zbrani, nič ne delajo napol. Kar nekaj prijateljev imam tam, ki so se me zelo dotaknili in me naučili nekaj pomembnih modrosti,« pripoveduje. Eden od njih je Paul, gluhonemi nepismeni nabiralec kokosov.« Ničesar nima, kar bi ga po naših standardih naredilo srečnega – je reven, sam, opravlja težko delo, pa je hkrati najsrečnejši človek, kar sem jih kdaj srečala. Njegov obraz žari v večnem nasmehu, nikoli ga nisem videla mrkega ali slabe volje, kar razganja ga od navdušenja pri vsem, kar počne. Sama se imam za pozitivno, rada imam življenje, ob njem pa se mi je zdelo, da mi še veliko manjka,« priznava Primorka, ki brez morja ne zdrži prav dolgo. Potem ko se ni videla v primežu vsakdanjega življenja in redne službe, saj si je njena duša želela svobode, se je pred desetimi leti odločila za jadranje. »Tako sem nenehno v stiku z naravo, ki od človeka zahteva življenje tukaj in zdaj. Všeč se mi je odklopiti in na kopnem pustiti vse, kar me bremeni. Prvi dan me še malo stiska, potem pa se sprostim in prepustim. Problem je le, ker te vse počaka,« se smeji. »Jadrnica ti da tudi svobodo in samostojnost. Prisili te, da si moraš pomagati sam. Tu ni popravnega izpita. Vedno govorim, da jadranje ni nevarno, seveda če morje spoštuješ in delaš z glavo. Majhna nepazljivost, recimo če te zalije val in se ne držiš z obema rokama, te lahko stane življenje. Tega se naučiš in si zato pozoren. Pri vseh opravilih moraš biti precej pazljivejši kot doma, saj sredi morja težko računaš na pomoč. Hitro se naučiš biti prisoten, zato je jadranje zame zdravilno. Zgodi se brezvetrje in si dan, dva pri miru – ali se ti zmeša ali pa se umiriš in se naučiš biti v družbi s sabo.« Na morju je strah nekaj normalnega. »Eno je tak subtilen strah, ki je prisoten od začetka do konca plovbe in izgine, kadar vržeš sidro. Drugi pa je veliko močnejši, a kratkotrajnejši – recimo kadar prihaja nevihta. Ko ta mine, pozabiš na strah. Naučila sem se, da je strah normalen, in ga začela sprejemati, tako kot žalost. Na začetku sem se borila proti žalosti zaradi domotožja. Potem sem ugotovila, da spada to v paket, ki sem si ga izbrala. Zdaj si dovolim biti žalostna, ne skušam več pregnati tega čustva, in enako sem naredila s strahom. Sicer pa je najhujše pričakovanje nevarnosti, kadar veš, da, recimo, prihaja nevihta. Ko se začne dogajati, ni časa za strah. Adrenalin te žene, da narediš vse potrebno – skrajšaš jadra, vse privežeš, krmilo postaviš v pravi varnostni položaj, potem pa čakaš, da gre nevihta mimo.« Z Rickom (Jasnin partner na morju) gresta takrat pod palubo in si pogledata kakšen zabaven film. »Ko se konča, je tudi nevihta po navadi že mimo, saj so te v tropskem pasu kratkotrajne.«
Plastika – težava tudi v Polineziji. V Tihem oceanu plava največji spomenik človeške malomarnosti – otok plastike, ki naj bi bil večji kot Španija, Nemčija in Francija skupaj. Vendar sta imela Jasna in Rick srečo, saj na poti od Mehike do rajskih otokov nista videla niti enega samega koščka plastike. »Plastika pa je žal problem na otokih. Plaže v atolih so praviloma deviško čiste, na koralnem grebenu pa oceanski valovi naplavijo najrazličnejšo šaro. Najini sprehodi so zato pogosto postali čistilne akcije in po njih je bila plaža malo manj onesnažena. Domačini pa plastike uporabljajo relativno malo.« Jasni, Ricku in njunim prijateljem je bilo v največje veselje pripravljati hrano, ki so jo našli v naravi. »Dostikrat smo si kar na plaži naredili kosilo. Nabrali smo kruhovce, nalovili ribe in vse spekli. Krožnike sem spletla iz palmovih listov, pili smo iz kokosovih orehov.« Medtem ko je popotnikom v užitek jesti, kar dobijo v naravi, pa so se domačini, ravno nasprotno, ogreli za zahodnjaško hrano. Ribe, sadje, zelenjavo in kokos so zamenjali za govedino, ocvrto hrano, kokakolo, zato imajo danes veliko težav s čezmerno težo. Vplivi razvitega sveta se vidijo tudi pri glasbi – moderna glasba vedno bolj izpodriva avtentično otoško. »Na Markeških otokih, kjer živijo še najbolj avtentično, domačini vsak večer igrajo na ukulele in pojejo. To je čudovito doživetje. Mladi na razvitejših otokih pa vedno bolj poslušajo moderno glasbo.« Veliko so k izkoreninjanju lokalnih običajev prispevali krščanski misijonarji. »Prej strastne domačine, ki jim je bilo v ponos razkazovati svoja gola telesa, so pokrili, prepovedali so tetoviranje, plese in poligamijo, polinezijska božanstva pa zamenjali s svojimi. Polinezijci so se spreobrnili, golota je postala tabu in še najmanjša vasica je dobila vsaj dve cerkvi. Lahko rečemo, da smo prebivalci stare celine tudi na tem koncu sveta naredili veliko slabega. V drugi polovici 20. stoletja pa smo se vrnili – ne z noži, pač pa z veliko močnejšim orožjem,« je zapisala v svoji knjigi. Francozi so namreč med letoma 1963 in 1996 na otočju Tuamotu izvedli okoli dvesto jedrskih poskusov in povzročili pravo ekološko katastrofo. »Na obrežju glavnega tahitijskega mesta Papeete so domačini v znak protesta proti jedrskim poskusom postavili spomenik, iz katerega lahko razberemo globoko jezo nad Francozi, čeprav ti danes vlagajo v otočje ogromno denarja. 'Polinezijci dnevno živimo s spominom na to orožje, ki še vedno hudo vpliva na naša zdravje in okolje,' so zapisali na spomeniku. Ogromno sorodnikov mojih znancev, ki so takrat delali na teh otokih, je hudo zbolelo.«
Več v Zarji, 12.2.2019
