Mojca in Stane Sušnik sta zelo zanimiv par. Njemu je bila vedno blizu glasba, ona je šolana medicinska sestra, svoje poslanstvo pa sta nazadnje odkrila – na vrtu. Rože in vrt je bila revija, s katero je bralce najprej razveseljevala Mojca in za njo Stane. Po znanem mešetarjenju z blagovnimi znamkami podjetja Delo Revije je revija sicer dobila novo ime, Zeleni raj, a tisti dobri, preverjeni in, kot pravi Mojca, bralčevo dušo božajoči pristop se kljub novemu imenu ni spremenil.
Mojca in Stane imata rada lepo urejen dom, njuna hiša v ljubljanskih Vikrčah, obdana s čudovitim okrasnim vrtom, je bila tako rekoč popolna. Popolnost pa predvsem Mojci ne daje več niti pravega zadovoljstva niti izziva, in tako sta Sušnikova nekega lepega dne svoj novi in hkrati tako drugačni raj poiskala na Krasu.
Oslovski načrti. Po približno desetih letih, odkar se je Mojca zaljubila v tedaj še propadajočo hišo pod velikim cvetočim mandljevim drevesom, raj še zdaleč ni popoln, in to je s stališča izzivov z začetka zgodbe pravzaprav odlično. Nekateri birokratski zapleti, ki jih ta podjetna Ljubljančana s stalnim bivališčem na Krasu nista pričakovala, pa jima vendarle gredo zelo na živce. Njuni načrti imajo namreč veliko opraviti z – osli. Tistimi pravimi namreč.
Stane je preprosto zaljubljen v te zelo prijetne in družabne živali. Tako ali drugače se jih je pri Sušnikovih nabralo že 25. Zares so prisrčni in igrivi – to velja tudi za oslico Mico, ki deli ne prav nežne spoznavne ugrize – a poleg tega, da svoje osle kažeta drugim, sta Stane in Mojca z njimi želela imeti tudi posel. Ne, v mislih nimamo oslovskih salam in golaža, ampak osličje mleko – posel, v katerem so marsikje, kjer so razmere zanj veliko slabše, že prepoznali velik potencial. Tu, kjer se tradicionalno prisega predvsem na vinogradništvo, kjer veliko zemlje še vedno ostaja neobdelane in kjer se očitno še ne zavedajo, da so za razvoj potrebne nove zgodbe, jima že kakšnih sedem let ne dovolijo postaviti hleva. Zdaj sicer kaže, da bosta dovoljenje dobila, a tak posel zahteva veliko raznovrstnega dela in Mojca in Stane sta realista: »Nisva vsak dan mlajša.« Dela pa je v njunem kraškem raju tudi brez pridobivanja osličjega mleka več kot dovolj.
Skrbno izbrana družba. Z leti se jima je bodisi v lastništvo bodisi v dolgoletni zakup oziroma najem nabralo kar obsežnih 60 hektarov zemlje. Veliko je gre na račun pašnikov. Da, njuni osli se imajo prav zares super. Čiščenje pašnikov je delo za poznojesenski oziroma zimski čas. Mojca, ki se tudi v z delom najbolj natrpanih dneh ne odreče svojemu miru ob jutranji kavi, ima rada ta čas. Delo v prijazni oslovski družbi je sproščujoče.
Ta čas izkorišča tudi za polnjenje shrambe z najrazličnejšimi vloženimi dobrotami, pridelanimi na domačem vrtu, od doma pa gre le, če je res nujno. Družba mačk, z njima je namreč na Kras prišla kar številna mačja družba, ki se jima je nabrala v Vikrčah, in pasje posvojenke iz zavetišča ji je, tako se zdi, večinoma ljubša od tiste na dveh nogah, navadno polne nepotrebnih vprašanj. Mojca ni nedružabne sorte, toda v njunem novem domu so vse reči, od prostorov do pohištva v njih, zastavljene zelo asketsko. Večina stvari, ki so polnile prejšnji dom, je ostala tam, ker preprosto ne spadajo sem. V kraškem domu Sušnikovih dveh so stvari, ki jih ni, zgovornejše od tistih, ki so. Sobe za goste nimata.
Manj tehnologije in več duše. Mojci se zdi pomembno, da pri sebi hitro razčistiš, za koga si je vredno vzeti čas. Tudi tega, da nima smisla tratiti časa s tistimi, ki ničesar ne znajo ali vsaj ne znajo dovolj, jo je med drugim naučila vzornica in prijateljica Jelena de Belder. Sušnikova sta z njo posnela in jo tako tudi približala Slovencem tri odmevne televizijske serije, najbolj znana je gotovo Okus po cvetju.
Ne le Jelena, še veliko drugih pomembnih in srčnih ljudi, ki so jima tako ali drugače prekrižali pot, vam bosta takole med pogovorom naštela ali kar nekako mimogrede omenila Mojca in Stane.
Eden takšnih je prav gotovo sloviti fotograf vrtov oziroma rož Friedrich Strauss. Ko je Mojca na nepričakovano pobudo Bernarde Jeklin začela snovati revijo o urejanju vrtov, ji je bilo jasno, da brez vrhunskih fotografij preprosto ne bo šlo. Do teh pa se v tistih tehnološko povsem drugačnih časih ni dalo priti tako zlahka. Sušnikova, ki sta na vsak način želela Straussove fotografije, sta, potem ko jima gospod ni odgovoril na prošnjo za sodelovanje, sedla v avto in se preprosto odpeljala k njemu domov. Seveda ju ni mogel zavrniti. Pot med Ljubljano in Nemčijo sta potem pogosto prevozila, saj takrat o digitalni fotografiji še ni bilo govora. Da, to so bili zanimivi in lepi časi.
Odtlej se je seveda marsikaj zelo spremenilo, od tehnologije do estetike, tudi tiste vrtne, ki sledi novemu času. Prilagajanje je seveda nujno, ampak nikoli na račun verodostojnosti. Vse preverjeno in preizkušeno iz prve roke. Ob tem je Mojca, ki je po upokojitvi urejanje revije sicer prepustila Stanetu in si uredila status kmeta, prepričana še o nečem: »Moja filozofija je bila in ostala, da je treba človeka poleg tega, da mu daš nasvet, tudi malce pobožati po duši.« In v tistem kraškem raju pod mandljevim drevesom to božanje še kako občutite.
Zarja št. 42, 18. 10. 2016
