Mednarodna košarka

Preživel dve letalski nesreči, izgubil družino in zadel

Tamara Pocak
11. 11. 2014, 18.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.55
Deli članek:

Austin Hatch je bil pred desetimi leti povsem navaden otrok, ki je tako kot na tisoče drugih oboževal šport, še posebej pa košarko. A leta 2003 se je njegovo življenje drastično spremenilo.

Takrat je namreč celotna družina doživela grozovito letalsko nesrečo, ki sta jo preživela Austin in njegov oče, v tragediji pa je izgubil mamo, brata in sestro. Ko se je po vsem tem življenje čez nekaj let vendarle vrnilo na stare tirnice, oče pa se je ponovno poročil, je nadobudni košarkar, ki je igral v srednji šoli in ki je veliko obetal, doživel nekakšen dejavu. Oče je namreč pilotiral majhno letalo, da bi družino prepeljal v poletno hišo, a tudi ta pot se je končala s tragedijo. Letalo se je zrušilo, Austinov oče in mačeha sta preminila, mladenič pa je še enkrat več preživel, a bil zelo resno poškodovan.

Družina Hatch


NOVO ŽIVLJENJE
Tako resno, da se je dolgo časa boril za življenje in bil v komi, ko se je po osmih tednih vendarle zbudil, se je na novo učil hoditi, zdravniki so bili prepričani, da nikoli ne bo več igral košarke, toda njegova prva misel, ko se je tako rekoč na novo rodil je bila, da košarke ne bo opustil. Tudi zaradi svojega očeta. Ko je izvedel, da je umrl, se je prava bolečina zanj šele začela. "Veliko je bilo ljudi, ki so dvomili v to, toda zame je bila to še večja motivacija. Mislil sem si: hvala za vaše mnenje, toda dokazal vam bom nasprotno," je tri leta po drugi nesreči pripovedoval Hatch, ki je izgubil vso svojo družino, bil resno poškodovan. A niti psihične niti fizične bolečine mu niso vzele sanj. 


Začetek je bil težak. Premikal se je lahko le s pomočjo vozička, velikokrat ni prepoznal družinskih članov ali prijateljev, ki jih je sicer poznal leta in leta. Leto po tragediji je prvič stopil na parket na treningu svoje srednješolske ekipe, toda imel je težave z lovljenjem žoge, kaj šele, da bi zaigral. Toda ni se predal, postopoma je pridobival na telesni moči, saj je med komo izgubil kar 22 kilogramov, in na občutku za igro. Mogoče nikoli ne bo tako dober košarkar, kot je obetal pred nesrečo, toda univerza Michigan mu je kljub vsemu ponudila štipendijo, ki mu je bila obljubljena še pred drugo nesrečo. In sinoči odigral svoje prve minute v univerzitetni ekipi. "Ko sem bil majhen, sem si vedno predstavljal, da bom tekmo odločil ob zvoku sirene," je navdušeno razlagal Austin. To mu na ekshibicijski tekmi sicer ni uspelo, njegova ekipa je namreč zmagala s kar 86:43, toda zadel je prosti met in na ta način uresničil svoje sanje. A verjamemo, da je to le začetek.