Njen um je počasi izginjal, njeno telo pa je vse bolj pešalo. Njeni najbližji so se zbrali okoli nje, da bi se poslovili od ženske, ki so jo nekoč poznali. Vendar se je zgodilo nekaj nepričakovanega.
Gospa D. se je nenadoma »vrnila«. Njene oči so oživele, prepoznala je svoje bližnje, jih pozdravila po imenu in se z njimi pogovarjala. Njen glas je bil tih in slaboten, a jasen. Spominjala se je preteklih dogodkov in delila trenutke, ki jih je bolezen izbrisala. Čeprav je ta jasnost trajala le kratek čas, je bil ta trenutek kot čudež, kot da bi se tisti del njene osebnosti, ki se je zdel uničen, nenadoma prebudil. Naslednje jutro je gospa D. umrla v spanju, vendar je za seboj pustila vprašanja: Kaj se je zgodilo v tem zadnjem trenutku? Kako je lahko njen um, tako poškodovan zaradi bolezni, ponovno vzpostavil jasnost?
Nepričakovani trenutki jasnosti
Terminalna lucidnost je pojav, ki naše razumevanje odnosa med možgani in umom postavlja pred izziv. Kako je mogoče, da ljudje, katerih možgani so močno poškodovani zaradi nevroloških bolezni, kot sta alzheimerjeva bolezen in demenca, v zadnjih trenutkih življenja doživijo nenadno prebujenje? Takšne izkušnje beležijo že od pradavnine, opisane so v starih medicinskih zapisih in pričevanjih. Opisujejo trenutke, ko ljudje, ki so leta prebivali v temi lastne bolezni, nenadoma pokažejo znake zavesti, prepoznajo svoje ljubljene in se poslovijo. Ti trenutki niso le redki prebliski zavesti; so polni lepote in dostojanstva.
O takšnih primerih so poročali ne le pri bolnikih z demenco, temveč tudi pri tistih, ki jih je prizadela množica drugih nevroloških obolenj, kot so meningitis, možganski tumorji in celo duševne bolezni. Kot je nekoč zapisal Oscar Bloch, profesor kirurgije: »Če nekdo, ki je dolga leta duševno bolan in je njegovo stanje brezupno, nenadoma pokaže znake razuma tik pred smrtjo, smo lahko upravičeno presenečeni.«
Raziskovalni izziv
Leta 2018 je ameriški Nacionalni inštitut za staranje (NIA) organiziral mednarodno raziskovalno delavnico, kjer so se zbrali raziskovalci različnih disciplin, da bi preučili ta pojav. Razpravljali so o tem, kako opisati in razumeti terminalno lucidnost. Ugotovili so, da gre za nepričakovano, spontano sposobnost bolnikov, da vzpostavijo smiselno komunikacijo ali stik, čeprav so zaradi napredujočega patološkega procesa izgubili to zmožnost.
Še vedno ostaja veliko vprašanj o naravi tega pojava. Jasno je, da se nevronske strukture v možganih ne morejo obnoviti v kratkem času, zato je pojav terminalne lucidnosti presenetljiv in nepojasnjen. Raziskovalci se sprašujejo, ali je to darilo, ki nam omogoča, da se poslovimo od svojih ljubljenih, ali pa obstaja globlji pomen, ki presega naše razumevanje življenja in smrti.
Zgodbe, ki odkrivajo več
Poleg zgodbe gospe D. obstajajo številni drugi primeri terminalne lucidnosti. Eden izmed njih je primer Anke Laurenz, ki je več let trpela za hudo obliko nevrološke bolezni. Pred smrtjo se je nenadoma »prebudila«, se spomnila svoje preteklosti, se opravičila za svoje stanje in se v miru poslovila. Obdukcija je pokazala obsežne poškodbe možganov, kar je še bolj presenetljivo glede na njeno nenadno jasnost.
Podobna je tudi zgodba Anne Katharine Ehmer, ki je bila vse življenje v stanju globoke duševne zaostalosti. Tik pred smrtjo je začela peti žalostinke, z jasnim glasom in smislom za besede. Zdravniki so bili osupli, saj njena možganska skorja ni omogočala kompleksnih kognitivnih funkcij, ki so jih opazovali.
Kaj nam ti primeri sporočajo?
Terminalna lucidnost ostaja nepojasnjena skrivnost. Odpira vprašanja o naravi zavesti, identitete in jaza. So trenutki jasnosti darilo, ki nam omogoča, da se poslovimo, ali pa razkrivajo globlje resnice o naši zavesti, ki jih še ne razumemo? Raziskovanje tega pojava nas vodi k premisleku o lastni minljivosti in o tem, kaj pomeni biti človek.
